Vodstvo UKC Ljubljana je projekt hematološke ambulante in dnevne bolnišnice lani uvrstilo med prednostne naloge. Kljub zapletom, zaradi katerih sprva načrtovana širitev hematoloških prostorov v sklopu poliklinike ni bila izvedljiva, so našli optimalno možnost: preselitev v trenutno prazno stavbo Zavoda za varstvo pri delu (ZVD). Vendar se je projekt kljub obljubam očitno spet izgubil v pretehtavanju finančnih sredstev, ki jih nikoli ni dovolj. Nedopustno je, da se to zgodi prav pri projektu, s katerim bi vodstvo največje slovenske terciarne zdravstvene institucije moralo obolelim, ki se borijo za zmago nad težkimi krvnimi boleznimi, ki jim v srži načnejo imunski sistem, zagotoviti ne le kakovostno, ampak tudi varno obravnavo.

Po začrtanem projektu, s katerim naj bi bistveno pripomogli k zmanjšanju ogroženosti bolnikov s krvnimi obolenji, naj bi v sklopu UKC prenovili stavbo ZVD in v njej (po nadstropjih) uredili prostore za hematološke bolnike, za paciente po transplantaciji solidnih organov, za bivanje staršev otrok z rakom in za otroško urgenco. Pa se bo to zgodilo – in če, kdaj?

Vodstvo UKC Ljubljana čaka na signal, da bo 10,1 milijona evrov vredni projekt financirala država

V vodstvu UKC Ljubljana, ki bo, kot kaže, v kratkem ostalo brez generalnega direktorja, saj je Aleš Šabeder predlagan za novega ministra za zdravje, pravijo, da so, kar se tiče projekta ZVD, za svet zavoda pripravili predinvesticijsko študijo z različnimi možnostmi – od vključitve zdravstvene dejavnosti v obstoječi objekt do rušitve in gradnje novega objekta. 

Tako so v UKC v proračun za leto 2019 že vključili pripravo projektne dokumentacije, vendar čakajo še na odziv ministrstva za zdravje, ki jim mora sporočiti, »ali obstaja možnost, da bi takšno prenovo – njena vrednost je ocenjena na 10,1 milijona evrov – financirala država. Če ne bo tovrstnih pisnih zagotovil, sta priprava in plačilo projektne dokumentacije zgolj nepotrebni strošek«. 

V UKC pravijo, da z resornim ministrstvom še vedno tečejo pogovori na to temo, zato naj v tem trenutku ne bi bil pravi čas za natančnejšo izjavo. 

Ministrstvo za zdravje: »Trenutno ni denarja za izvedbo tega projekta«

Seveda nas je zanimalo, kakšna je oziroma bo odločitev ministrstva za zdravje. Odgovor, ki smo ga prejeli, je nedvoumen: »Ministrstvo za zdravje izvaja investicije v bolnišnične objekte na podlagi izkazanih potreb posamezne bolnišnice, po prioritetah, ki jih določi bolnišnica, vendar v okviru razpoložljivih finančnih virov. Ministrstvo trenutno ne razpolaga s sredstvi za izvedbo projekta ZVD.«

Denarja torej ne bo, vsaj še nekaj časa ne – in bolniki bodo še naprej primorani prihajati na obravnavo in zdravljenje v nedopustnih prostorskih razmerah, ki so zanje lahko usodne. Logično je, da bolnikom takšna brezbrižnost države, ki bi po ustavi morala zagotavljati varno in učinkovito ter seveda tudi pravočasno in vsakomur enako dostopno kakovostno zdravljenje, prinaša nedvoumno sporočilo. To sporočilo je v absolutnem navzkrižju s časom in prostorom, v katerem živimo.

V zdravstvu resda mrgoli problemov, vendar je ta med najbolj akutnimi

»Razumem, da v zdravstvu mrgoli problemov – toda za rešitev, ki bi jo prinesla napovedana preselitev v obnovljeno stavbo zavoda za varstvo pri delu, se absolutno zavzemamo. Ne moremo in nočemo sprejeti argumentov, da denarja ni, če vemo – in to so potrdili tudi zdravniki, ki delajo v sklopu Kliničnega oddelka za hematologijo oziroma ambulant in dnevne bolnišnice na polikliniki –, da je to za bolnike s krvnimi boleznimi lahko usodno,« je za zdravstveni portal povedala Milena Remic, podpredsednica združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L&L.

Po njeni oceni je takšno sporočilo ministrstva za zdravje »preprosto nesprejemljivo; verjetno se ne zavedajo obstoječega tveganja, saj bi reševanje problema čakalnic in dnevne bolnišnice za hematološke bolnike na polikliniki morala biti absolutna prioriteta, kajti stanje je za obolele življenjsko ogrožajoče. Ne le, da bi se zaradi izpostavljenosti okužbam zaradi neustreznih, prenatrpanih prostorov utegnilo kaj zgoditi, ampak se že dogaja!«

Zdajšnji čas je za bolnike z resnimi oziroma kroničnimi obolenji nasploh, ne le za bolnike s krvnimi boleznimi, najbolj ogrožujoč. »Gripa in viroze so resna grožnja za obolele, zaradi okužb, ki bolnikom z oslabljenim imunskim sistemom ogrožajo življenje. In to se, naj ponovim, že dogaja – v tem trenutku in že vse dolgo, predolgo!«

Sogovornica opozarja na ključni problem: vsi bolniki, ki pridejo na kontrolo, se drenjajo v prenatrpani čakalnici. Vsaka gripa ali pljučnica, vsaka nepotrebna izpostavljenost kašljanju, kihanju ali smrkanju je lahko usodna. 

»Stanje pa ni kritično le v čakalnici pred ambulantami, ampak tudi v dnevni bolnišnici, kamor pridejo bolniki na aplikacijo zdravil v tkiva ali v žilo. Ti bolniki so še v zelo aktivnem procesu zdravljenja; med prejemanjem zdravila v majhnem prostoru, v katerem se stiskajo kot sardine v konzervi, saj med eno in drugo posteljo tako rekoč ni prostega prostora, je možnost prenosa okužb nedopustno velika,« opozarja Milena Remic.

Sama kot bolnica v ambulanto na polikliniki na kontrolne preglede prihaja že štirinajsto leto – na tri mesece, včasih tudi pogosteje, pri čemer je priča nenehnemu poslabševanju razmer zaradi vedno večjega števila bolnikov oziroma obravnav v vedno bolj natrpanih prostorih. 

Kot opaža, se v tej zgodbi, ki za zdaj očitno ostaja brez obljubljanega epiloga, ponavlja situacija, ki so jo bolniki s krvnimi raki in zaposleni na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC doživljali dolga leta oziroma še pred dobrim desetletjem. Takrat je bilo zdravljenje zaradi neustreznih bivalnih prostorov v bolnišnici za paciente življenjsko nevarno – zaradi prenosa okužb, ki so jih doletele med zdravljenjem. Zato so se tako bolniki kot zdravniki in drugo strokovno osebje takšnemu stanju v sodobnem zdravstvu, ki pa je bilo v resnici bolj primerljivo z dickensovskim časom, uprli. In uspeli. Po dolgih letih prizadevanj.

»Ko so se razmere uredile, Klinični oddelek za hematologijo pa se je preselil v nove oziroma prenovljene prostore, je problem prenosa okužb tako rekoč ugasnil, hospitalizirani bolniki v tem smislu niso bili več ogroženi, tudi do slabih izidov zdravljenja po besedah hematologov na ta račun ni več prihajalo. Zato bi ministrstvo za zdravje tudi v tokratnem primeru moralo ukrepati takoj – da zaščiti bolnike in njihova življenja,« je prepričana podpredsednica združenja bolnikov z limfomom in levkemijo.

Se bodo možnosti za zaščito obolelih z zagotovitvijo vsaj osnovnega standarda pri pogojih za zdravljenje morda izboljšale hitreje, če bo vodenje ministrstva prevzel zdajšnji generalni direktor UKC Ljubljana, ki problem dobro pozna? Vprašanje bo verjetno še nekaj časa čakalo na odgovor, manj verjetno pa je, da se bodo s takšnim čakanjem sprijaznili bolniki s krvnimi obolenji.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.