Zdaj že skorajda dve leti trajajoče obdobje, na globalni ravni zaznamovano s pandemijo COVID-19, je zahtevalo velik davek, od vseh družb; nekako pa se zdi, da bo dogajanje, ki smo mu bili in smo mu še vedno priča pri nas, odmevalo še dlje, v še težji obliki kot drugod. Kar je, resnici na ljubo, nevzdržno in nedopustno – ne le do vseh nas, ki zdaj živimo v Sloveniji, ampak tudi do prihodnjih generacij. Pa tako malo nam v resnici manjka, da bi pripomogli k zmanjšanju tega bolezenskega bremena in da bi se zdravstveni timi posledično lahko intenzivneje posvečali zdravljenju bolnikov z drugimi resnimi boleznimi. Se tisti, ki še vedno kolebajo pri sprejetju odločitve za zaščito s cepljenjem ali ki to možnost z mrzkostjo zavračajo, sploh še spomnijo, v kakšni negotovosti smo živeli na začetku pandemije, s kako velikim upanjem nas je tedaj navdajala možnost, da bo tudi za to bolezen pravočasno na voljo cepivo ali zdravilo, ki bo onemogočilo, zavrlo in ošibilo ta nepredvidljivi virus? 

Tudi zato se zdaj, ko ta možnost obstaja, zavračanje zaščite in posledično prenizke precepljenosti v družbi – kajti ta omogoča, da bolezen COVID še naprej polni akutne in intenzivne oddelke in enote bolnišnic – zdi še toliko bolj nepojmljivo in nesprejemljivo. Zato, ker posledic ne bodo občutili le tisti, ki so in bodo doživeli najtežje zaplete pri tej bolezni, ampak tudi bolniki z vsemi drugi obolenji, številni, ki se spoprijemajo z resnimi zdravstvenimi težavami, pa sploh še nimajo postavljene diagnoze, ker čakajo na konec COVID obdobja. Enako velja tudi in predvsem za otroke, ki po vsej verjetnosti zaščite s cepljenjem ne bi potrebovali, če bi bil odrasli del populacije zmožen v bistveno večjem deležu sprejeti in prevzeti odgovornost, ki nam kot posameznikom pritiče v družbi.

COVID je doslej pri nas ugasnil 5452 življenj

Oziranje v preteklost potrjuje, da je ob vseh naravnih nesrečah, ki so doslej doletele Slovenijo, vedno znova in vsakič sproti prišla do odraza družbena solidarnost. In prav zaradi tega tudi državna komisija za medicinsko etiko (KME) v današnjem javnem odzivu ponovno opozarja, da tudi epidemija COVID-19 ni nič drugega kot naravna nesreča. Zato si člani KME želijo, da bi to grožnjo, ki je v slabih dveh letih samo pri nas ugasnila že 5452 življenj, »namesto medsebojne razdvojenosti in obtoževanja umirjali s strokovno enotnostjo, solidarnim ravnanjem in podporo etično upravičenih, znanstveno utemeljenih ter politično usklajenih ukrepov«. 

Tega sporočila ne velja razumeti kot floskulo, ki naj bi, kot premnoge doslej, postala tarča zasmehovanj neinformiranih, neozaveščenih, sebično in do drugih povsem neodgovorno naravnanih posameznikov, kajti glavni poudarek odziva državne medicinsko-etične komisije temelji na znanosti, na medicinski stroki, na reševanju življenj – in ne na politiki, zavajanjih ali neetičnih ravnanjih. 

In zdaj sledi teden cepljenja ...

Že nekaj časa glavne skrbi pri preprečevanju okužb z novim koronavirusom ne predstavlja več različica delta, aktualnejši je omikron. Tudi v Sloveniji se je začelo cepljenje otrok, zlasti tistih s resnimi kroničnimi obolenji, ki bi jim bolezen COVID lahko ogrozila življenje. Aktualno je tudi prejemanje poživitvenega odmerka, ki ga cepljeni po novem prejme bodisi tri mesece po drugem odmerku oziroma najkasneje šest mesecev po drugem odmerku. 

Toda dokler bomo živeli v okoliščinah, ki jih narekuje pandemija – in ne zaščitenost na račun visoke precepljenosti! –, bodo razmere nespremenjene. Pacienti bodo še naprej prejemali obvestila o odpovedih in zamikih pregledov in posegov, še naprej bodo ogrožena življenja mnogih. Na družbenih omrežjih pa se bodo nemoteno vrstile nebuloze, ob katerih se človek lahko le sprašuje, v kakšni brezčutni imaginarni združbi se je znašel – kajti tam se je tako opevana družbena solidarnost slovenstva že zdavnaj izgubila neznanokam. 

Kljub takemu kontekstu si bo zdravstvo še naprej prizadevalo, da reši, kar se rešiti da – tudi v sklopu tako imenovanih dnevov cepljenja, ko bo v prihodnjem tednu (od 19. do 23. decembra) po vseh slovenskih regijah omogočeno cepljenje kadarkoli, v katerikoli uri dneva in noči. 

To je odraz obupa. To je skrajni poskus, kako prepričati premnoge, ki še vedno ne verjamejo v varnost in kakovost cepiv, čeprav ta človeka ogrožajo bistveno manj od bolezni COVID, naj vendarle naredijo nekaj ne le zase, ampak tudi za druge. Zato, da bi se življenje nas vseh lahko čim prej vrnilo v normalne tirnice, zato, da bodo otroci lahko imeli normalno otroštvo, zato, da bi bili prazniki lahko obarvani praznično in da se ne bi bilo treba odpovedovati druženju v strahu pred izjemno kužno različico koronavirusa ... Razlogov je veliko – in prav bi bilo, da bi ti preglasili pomisleke, ki jih porajajo zmotne, napačne, izkrivljene informacije, za katere potem, ko bo za marsikoga prepozno, nihče ne bo prevzel odgovornosti.

Zakaj razmišljanje o skrajnih ukrepih ni ustrezno

Po drugi strani pa člani komisije za medicinsko etiko kljub vsemu dogajanju, ki je polemično in nemalokrat tudi sporno, vendarle menijo, da ne velja podpreti pobud, po katerih naj bi tisti, ki zbolijo za COVID in potrebujejo zdravljenje v bolnišnici, niso pa se odločili za zaščito s cepljenjem, morali plačevati participacijo, s čimer naj bi prevzeli odgovornost za prej neodgovorno odločanje in ravnanje ...

»Ob spoštovanju etičnih vrednot slovenskega javno-zdravstvenega izročila, načel družbene solidarnosti in pravičnosti ter ob upoštevanju aktualnih razmer v slovenski družbi komisija za medicinsko etiko meni, da se je treba vzdržati ukrepov, ki bi sicer utegnili prispevati k učinkovitejšemu reševanju problemov, povezanih s COVID-19, vendar v slovenski družbi ne bi zmanjševali njene epidemijske razdvojenosti, ampak bi, nasprotno, poglabljali obstoječe izzive in odpirali nove,« je v imenu članov komisije sporočil njen predsednik dr. Božidar Voljč.

In prav zaradi tega želi KME v zdajšnjih razmerah močno omajane družbene solidarnosti, skrb vzbujajoče stopnje umrljivosti ter preobremenjenosti zdravstvenega sistema in osebja spomniti, da je vsakršna solidarnost, tudi zdravstvena, vzajemna vrednota z globoko humanitarno vsebino. 

»Zato ob vseh necepljenih, ki zaradi hude oblike COVID-19 potrebujejo bolnišnično zdravljenje, ne smemo pozabiti, da se je ob velikih epidemijskih obremenitvah naših bolnišnic znatno zmanjšala dostopnost do storitev drugim bolnikom, ki prav tako potrebujejo zdravstveno pomoč – in ki bi jim jo bilo ob višji precepljenosti mogoče zagotoviti v večji meri. V vseh okoljih je razmerje med cepljenimi in necepljenimi proti COVID povezano s številom obolelih, zdravljenih v bolnišnici in umrlih,« poudarjajo člani medicinsko-etične komisije.

»Epidemija je test družbene odgovornosti, ki nastavlja ogledalo vsakomur in vsem«

Ob tem so si člani KME edini, da s trajanjem epidemije narašča nestrpnost do omejitev na eni strani – pa tudi do necepljenosti na drugi strani. »Pravična presoja cepljenosti in necepljenosti je mogoča le ob upoštevanju vseh posledic. Prostovoljnost cepljenja proti COVID-19 je povezana z odnosom vsakega posameznika do lastnega in do družbenega zdravja, epidemija pa kot test družbene odgovornosti nastavlja ogledalo vsakomur in vsem.« 

Ker torej pri nas s prostovoljnim cepljenjem ni mogoče zagotoviti zadostne precepljenosti, solidarnost družbe pa posledično tako na zdravstvenem kot na medosebnem področju še naprej ostaja resno omajana, člani medicinsko-etične komisije pravijo, da podpirajo »vse zakonite preventivne javno-zdravstvene ukrepe, s katerimi je epidemijo mogoče učinkovito omejiti.«

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.