V prepletu takšne komunikacije, odnosov in odzivov, ki pa, k sreči, vendarle niso vsesplošno prisotni in vseobsegajoči, se zdaj že skorajda leto dni odvija pandemija SARS-CoV-2. V resnici se zdi, da je tragedija, ki je in bo močno prizadela sodobno civilizacijo, prinesla tudi zrcalo, ki nam neusmiljeno kaže, kakšno je v družbi, v kateri živimo, v resnici razmerje med iskrenostjo in zlaganostjo, med resnicoljubnostjo in pokvarjenostjo, med znanjem in neznanjem, med morbidnostjo in predanostjo, med znanostjo in pokvarjenostjo, med napredkom in banalnostjo. Slika ni lepa. Zato jo je treba pospešeno spremeniti. In v resnici so edino znanje, znanost in zaupanje vrednote, na katere se v takšnem stanju lahko opremo – vse ostalo je tratenje časa.
Na različnih ravneh povsem neustrezna komunikacija izrazito vpliva na oblikovanje scenarija, s katerim naj bi premagali pandemijo, ki nam je – vsem skupaj in vsakemu posebej – življenje postavila na glavo. Zato se zapleta na vse preveč ravneh. In zato je skrajni čas, da vsi skupaj rečemo bobu bob: treba je prisluhniti znanosti in znanju, stroki, ki ve, o čem govori in kaj nam poskuša dopovedati, da bi vsi skupaj čim prej prekinili tragično zgodbo COVID-19, ki je pri nas ugasnila že 3360 življenj.
Zakaj bi poslušali neumnosti, ki jih klatijo samooklicani poznavalci, posamezniki, ki so raziskovalno in študijsko delo videli od blizu le na družbenih omrežjih, kjer so preleteli nekaj najbolj bombastično zvenečih naslovov, prebrali najbanalnejše komentarje in se jim hitro pridružili še sami, z izlivom trenutno najaktualnejše žolčne primeré, s katero želijo dokazati svoj prav – pa čeprav bodo zaradi tega še naprej ugašala življenja.
»Demokracija ni v tem, da vsak počne tisto, kar je dobro zanj – gre za skupno iskanje poti, ki je optimalna za večino!«
»Če ne bi bilo bolezni COVID, bi danes začeli z enotedenskimi smučarskimi počitnicami – tako pa sem danes dežurna, kar pomeni, da 12 dni ne bom videla svojih otrok ...,« poudarja doc. dr. Mateja Logar, zdravnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, ki je včerajšnje dežurstvo opravljala v bolnišnici dr. Petra Držaja.
Specialistka infektologije, ki je že ves čas, odkar traja epidemija, v prvih strokovnih vrstah, ki pomagajo obolelim z najtežjimi zapleti bolezni COVID, pravi, da resnično težko razume ljudi, ki s sklicevanjem na svoje pravice nočejo in ne želijo pomagati pri končanju te epidemije tako, da bi sami prispevali vsaj minimalni vložek – in se odrekli druženju izven družine, vztrajali pa pri ohranjanju fizične razdalje, nošenju mask v zaprtih prostorih, razkuževanju rok in zračenju prostorov, s čimer bi pomagali preprečevati širjenje okužb s koronavirusom SARS-CoV-2.
»Kaj pa bolniki, ki so v bolnišnicah in so okužbo dobili od takšnih posameznikov – kje pa so njihove pravice, med drugim pravica, da ostanejo zdravi?,« (se) javno sprašuje Mateja Logar in opozarja na navodila, ki so se v zadnjih dneh začela širiti po družbenih omrežjih, »navodila, kaj napisati, da se izogneš nošenju mask v službi, in kaj narediti, da se izogneš rednemu jemanju brisa na SARS-CoV-2 – pa kaj, če s tem okužiš otroka v razredu ali sodelavca, ki ima doma svojca, ki bo zaradi COVID pristal v bolnišnici ali celo na ventilatorju. Glavno, da imaš ti svoje pravice!«
Razlaga pojma demokracija je danes dobila tako rekoč nepredstavljive razsežnosti, skregane z resničnostjo. Zato Mateja Logar v svojem apelu k čim širšemu razumevanju resnosti situacije, v kateri »demokracija ni v tem, da vsak počne tisto, kar je dobro zanj«, opozarja, da v aktualnih razmerah demokracija pomeni skupno iskanje »poti, ki je optimalna (ne idealna, ker to ni možno) za večino«.
doc. dr. Mateja Logar, Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja
Življenje v družbi dvoma
Ob večplastnem dogajanju, ki pri nas v smislu vztrajno ponavljajočih se odklonov spremlja epidemijo, se človek nemalokrat vpraša, ali sta se, vsaj v določenih primerih, empatija in odgovornost res izgubili neznanokam. A k sreči smo kot družba vendarle daleč od tega. Izgubilo pa se je zaupanje, o tem ni nikakršnega dvoma – kot je tudi res, da je na gladino socialnih razmer(ij) v času pandemije priplaval dvom.
Življenje v družbi dvoma (v smislu vseh pomenov te besedne zveze) pa človeka oziroma prebivalstvo lahko hitro potegne v začarani krog, ki ga je treba čim prej prekiniti.
Zato se v tem kontekstu zdi aktualni razmislek predstavnikov različnih strok in znanosti pravšnja podstat za nadaljnje ukrepanje. V razpravi v sklopu slovenske pisarne Evropske komisije (EK) so misli, ki jih je vredno ponoviti, prispevali filozof, fizik in komunikator znanosti pri Kvarkadabri dr. Sašo Dolenc; epidemiologinja dr. Alenka Kraigher, ki je 23 let vodila Center za nalezljive bolezni pri NIJZ, po upokojitvi pa ostaja dejavna na tem področju, tudi kot članica posvetovalne skupine za cepljenje pri regionalnem uradu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za Evropo; dr. Janez Potočnik, nekdanji evropski komisar za znanost, raziskave in okolje, sopredsedujoči mednarodnemu panelu za vire v sklopu programa Združenih narodov za okolje (UNEP), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (Center za socialno psihologijo pri fakulteti za družbene vede, FDV); vodja projekta Imuno Anja Osovnikar in Nataša Goršek Mencin, v. d. vodje predstavništva EK v Sloveniji.
Življenje v družbi dvoma (v smislu vseh pomenov te besedne zveze) lahko človeka oziroma prebivalstvo hitro potegne v začarani krog, ki ga je treba čim prej prekiniti.
Dobri zgledi – najzanesljivejša pot do zaupanja
Dr. Sašo Dolenc poudarja, da je v sodobni družbi in v razmerah, v kakršne je ves svet pahnila pandemija, ključnega pomena to, da verjamemo v znanost. Ker pa pri tem prihaja do vse preveč kratkih stikov, se velja pri razmisleku, kako naprej, osredotočiti na dvoje: na način komuniciranja z javnostjo in na (nenehno spreminjajoče se) napovedovanje za naprej.
Zato dr. Dolenc kot primer dobre prakse izpostavi Novo Zelandijo, kjer so vzpostavili celovit, delujoč pristop konkretne skupine ljudi, vključno s predsednico vlade – z usmerjenim odzivanjem na govorice v javnosti. V Sloveniji pa smo, kot je prepričan Sašo Dolenc, na tem področju »nekoliko zaspali«, pri čemer je h končnemu rezultatu prispevalo tudi nezaupanje tako do odločevalcev kot do medijev. Podobno je tudi z odnosom do cepljenja, kjer do odklonov prihaja predvsem zaradi nezaupanja v sistem.
»Nekateri ne zaupajo multinacionalkam, drugi opozarjajo na obstoj globoke države ... Pri cepljenju je pomembno, da so na voljo kakovostne in dostopne informacije, ki pa, resnici na ljubo, ponavadi ne spremenijo prepričanja ljudi – to se zgodi šele po zaslugi zgledov. Tak primer je Izrael, kjer so se sprva prav tako srečevali s težavami, danes pa ima ta država najvišji delež precepljenosti prebivalstva,« dr. Dolenc izpostavi tudi na znanosti temelječo strategijo. Z njo so v Izraelu najprej zagotovili zadostne količine cepiva, potem pa se posvetili posameznim interesnim skupinam ter v konstruktivnem dialogu z njimi razpršili dvome, bojazni in nasprotovanja – »in tako se zdaj dogaja, da se ljudje bojijo, da jih ne bi pozabili cepiti«.
Pri cepljenju je pomembno, da so na voljo kakovostne in dostopne informacije, ki pa, resnici na ljubo, ponavadi ne spremenijo prepričanja ljudi – to se zgodi šele po zaslugi zgledov. Tak primer je Izrael, kjer so se sprva prav tako srečevali s težavami, danes pa ima ta država najvišji delež precepljenosti prebivalstva. Zdaj dogaja, da se ljudje bojijo, da jih ne bi pozabili cepiti.
dr. Sašo Dolenc, filozof, fizik in komunikator znanosti, Kvarkadabra
Nataša Goršek Mencin, v. d. vodje predstavništva EK v Sloveniji, je prepričana, da sta cepivo in zaščita s cepljenjem proti novemu koronavirusu najboljši način v iskanju trajne rešitve, kajti »v pandemiji ni varen nihče, dokler nismo varni vsi«. Dr. Alenka Kraigher ob tem opozarja, da evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) s sedežem v Stockholmu »deluje izjemno dobro, s pripravo strokovnih smernic za ukrepanje, vendar pa v posameznih državah, tudi v Sloveniji, v praksi prihaja do precejšnjega odstopanja od teh smernic.«
Kar se tiče cepljenja, Kraigherjeva pravi takole: »Vsakič, ko se pojavi nova bolezen, je prvo vprašanje: 'Kdaj bo na voljo cepivo?'. Nasprotovanje cepljenju pa se giblje v valovih; nasprotovanj je več, ko se razmere umirijo. In pri tem ne smemo pozabiti, da nasprotniki cepljenja za svoje trditve nimajo znanstvenih podlag – zato je na potezi znanost. Predvsem pa se moramo zavedati, da je pri nas komunikacija s prebivalstvom popolnoma zatajila – in to je treba popraviti.«
Nasprotovanje cepljenju se giblje v valovih; nasprotovanj je več, ko se razmere umirijo. In pri tem ne smemo pozabiti, da nasprotniki cepljenja za svoje trditve nimajo znanstvenih podlag – zato je na potezi znanost. Predvsem pa se moramo zavedati, da je pri nas komunikacija s prebivalstvom popolnoma zatajila – in to je treba popraviti.
dr. Alenka Kraigher, članica posvetovalne skupine za cepljenje pri regionalnem uradu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za Evropo
»Zaupam v znanost in v njeno delo. Zavedam pa se tudi, da življenja brez tveganja ni. Toda tveganje, ki je povezano z nepredvidljivostjo novega koronavirusa, je neprimerljivo večje. Zato se bom cepil; mojega očeta, ki je v 98. letu starosti, pa so s cepljenjem že zaščitili. Vsi skupaj se moramo zavedati, da čas, ki nas je zaklenil med štiri stene, zahteva veliko prilagajanja in solidarnosti – in razumeti, da je zaščita s cepivi, ki so prestala skrbno presojo za to poklicanih institucij, nujna. Ali vemo vse? Seveda ne! In prav zaradi tega je znanost in raziskovanje treba spodbujati in podpirati, da bomo pripravljeni na bodoče izzive in na učinkovito soočanje z njimi,« poudarja nekdanji evropski komisar za znanost, raziskave in okolje Janez Potočnik.
Vsi skupaj se moramo zavedati, da čas, ki nas je zaklenil med štiri stene, zahteva veliko prilagajanja in solidarnosti – in razumeti, da je zaščita s cepivi, ki so prestala skrbno presojo za to poklicanih institucij, nujna.
dr. Janez Potočnik, sopredsedujoči mednarodnemu panelu za vire v sklopu programa Združenih narodov za okolje (UNEP)
Ob tem je Anja Osovnikar, vodja projekta Imuno, ki deluje pod okriljem Društva študentov medicine in ki se je povezal s projektom Vakcinet ter Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ), omenila strategijo (predvsem na družbenih omrežjih, kjer se lažne novice širijo najhitreje), v sklopu katere bodo študenti medicine v prihodnje pomagali pri ozaveščanju in izvajali tudi delavnice. V sklopu teh naj bi, če bo le mogoče, predavali tudi zdravstvenim delavcem, ki bi po prepričanju študentke medicine »morali biti zgled pri zaupanju v varnost in učinkovitost cepljenja«.
Posledice pandemije so hude, svoj pečat bodo pustile na vseh starostnih skupinah, med vsemi sloji prebivalstva, pri čemer prof. dr. Tanja Kamin iz Centra za socialno psihologijo na FDV opozarja na probleme, ki preprosto ne smejo ostati spregledovani še naprej, pa naj gre za pomembno skupino prebivalstva (ljudi, ki živijo sami in ki so pri ukrepih ostali spregledani in čez noč »odrezani«), za pojav pandemske utrujenosti ali za, denimo, komuniciranje vladnih govorcev. Ti so se, v nasprotju s povsem drugačnim zgledom Nove Zelandije, po njeni oceni oprli predvsem na zastraševalno retoriko – kot da bi pozabili na to, kako pomembno »družbeno lepilo« je zaupanje.
»Skrbita me pandemska utrujenost ter izčrpanost ljudi in tudi institucij. Kaj bo z otroki in mladostniki, ki jih je kriza najbolj prizadela? Upoštevati je treba, da se bodo socialno-ekonomske stiske poglabljale. In ne pozabiti, da je zaupanje tako v ljudi kot v institucije nujno, da kot družba lahko prosperiramo – da epidemija ne bo le poudarjanje ran naše družbe.«
Vladni govorci so se, v nasprotju s povsem drugačnim zgledom Nove Zelandije, oprli predvsem na zastraševalno retoriko – kot da bi pozabili na to, kako pomembno »družbeno lepilo« je zaupanje.
prof. dr. Tanja Kamin, Center za socialno psihologijo, FDV
Seveda je strategij za izhod iz krize vrednot, upanja in zaupanja veliko. Tudi zavedanja o pomenu (in pomanjkanju) verodostojnega komuniciranja med slovenstvom ne primanjkuje. A zavedanje o tem je preveč razpršeno, premalo usmerjeno v ljudi, ki danes, bolj kot kadarkoli v zadnjih letih in desetletjih, potrebujejo občutek, da njihove odločitve so in bodo pomembno vplivale na varnost in kakovost življenja – ne le njihovega in življenj njihovih bližnjih, ampak tudi vseh nas.
Ilustracija: iStock; portreti udeležencev razprave v organizaciji predstavništva EK v Sloveniji in Pritličja: posnetki zaslona; portret Mateje Logar: osebni profil na FB
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
