Konrad Kuštrin je zdravnik in sindikalist, eden najbolj prepoznavnih v Sloveniji. Politikom se v povezavi z njim praviloma naježijo lasje, saj vedo, na podlagi dolgoletnih izkušenj, vse od osamosvojitve dalje, da je ob omembi njegovega imena, ki je sinonim za prizadevanja slovenskega zdravništva za priznanje statusnih pravic, »vrag odnesel šalo«.
»Slovensko zdravstvo resnično potrebuje zdravljenje – in to takoj!« Po današnjem poglobljenem pogovoru s predstavniki slovenskega zdravništva, združenih v koordinaciji zdravniških organizacij, ki jo trenutno vodi sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides, je predsednik državnega zbora Matej Tonin s temi besedami povzel glavni razlog, ki je narekoval sestanek v prostorih hrama demokracije.
Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu in z njimi pacienti bodo, kot vse kaže, še dolgo v primežu nefunkcionalnega vladanja oziroma negotovega čakanja na novo vlado. Poskusi za sestavo nove vlade ne dobijo epiloga, vlada v odhodu opravlja le tekoče posle, problemi pa ostajajo in postajajo vse globlji, resnejši in vse teže odpravljivi. To potrjuje tudi aktualna saga o 35 milijonih evrov, kolikor bi pri nas lahko v kratkem času namenili za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in s tem za zagotavljanje kakovostnejše, varnejše zdravstvene oskrbe obolelih – vendar tisti, ki so trenutno na »odgovornih« položajih, to možnost zavračajo. Zakaj?
Čakalne dobe so huda rak rana slovenskega zdravstva. Zato sta tako upravni odbor kot skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pristojno ministrstvo oziroma vlado v odhodu že pred časom pozvala k ukrepanju za čim hitrejšo preusmeritev 35 milijonov evrov, kolikor se bo letos, v nasprotju s prvotnimi predvidevanji, dodatno nabralo v zdravstveni blagajni. Ta denar bi porabili namensko, za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu oziroma za omogočanje čim boljše dostopnosti bolnikov do zdravstvenih storitev. Resorno ministrstvo je to možnost zavrnilo. Pacienti pa naj čakajo?
Reševanje slovenske otroške srčne kirurgije, ki je v začetku meseca razpadla na prafaktorje, ni končano. Odvija se v sklopu Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki pa do zdaj še ni zaživel niti po administrativni, kaj šele po strokovni plati. Odvija se tudi z interventno pomočjo dveh tujih zdravnikov, pediatričnih kardiologov iz ZDA in s Hrvaške, ki sta že začela z uvajanjem na slovenskem »terenu«. Danes bo tem prizadevanjem piko na i postavil novoustanovljeni državni zbor, ki bo po nujnem postopku glasoval o noveli zakona o zdravniški službi – ta bo poenostavil doslej zelo rigidne postopke, ki so jim doslej morali zadostiti tuji zdravniki, da so dobili zeleno luč za delo v slovenskem zdravstvu in upravičili zaupanje za skrb za slovenske bolnike.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) udejanja obsežen projekt – posodobitev standardov in normativov zdravstvenih storitev. V pripravi je verodostojen posnetek obstoječega stanja, na tej osnovi pa nameravajo posodobiti zastarele obračunske modele, ki danes narekujejo delovanje v zdravstveni sferi. Projekt se izteče čez dve leti, s potekom izvedbe tega kompleksnega sistemskega zalogaja pa se je skupščina ZZZS seznanila na zadnji seji.
Krištof Zevnik je zobozdravnik, doktor dentalne medicine, ki se poleg celostne obravnave in rehabilitacije pacientov ukvarja tudi z razvojem informacijskih rešitev v medicini. V slovenski javnosti je poznan predvsem po precedenčni tožbi proti Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
Uroš Golobič Ahčan, profesor in doktor znanosti, je specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, vrhunski strokovnjak, zaslužen za izjemne dosežke v tej veji medicine, poznan in priznan doma v tujini. Njegova ekipa je pred kratkim prva na svetu uspešno izvedla izjemno zahteven poseg, ki že močno odmeva v mednarodnih strokovnih krogih – kirurško rekonstrukcijo amputacije nosu, pri kateri so pacientki nos naredili iz kosti in mehkih tkiv roke, nato pa ga presadili nazaj na obraz. Slovenska medicina je tako ponovno dodala pomemben kamenček v mozaik svetovnega znanja na področju rekonstrukcijske kirurgije.
Brane Dobnikar je v ponedeljek, 18. junija, od prejšnje v. d. direktorice Aleksandre Stjepanović Vračar, ki je Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni približno pol leta vodila tako rekoč v komunikacijski osami, uradno prevzel vodenje inštituta v nastajanju. Ta bo, ko bo zaživel v celoti, na najvišji možni strokovni ravni skrbel za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Vendar za zdaj še ni jasno, kdaj bo inštitut dobil nujno potrebne kadrovske okrepitve, ki bodo omogočile kakovostno in varno zdravljenje srčkov – po zadnjih napovedih naj bi se to zgodilo v začetku julija, vendar se zdaj ta časovnica zamika proti avgustu ali celo septembru.
Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu so nezdravo dolge. Dolgotrajno razpršeno in vse prej kot celovito urejanje zdravstvenega sistema je obrodilo sadove, ki nedopustno krnijo kakovost in varnost zdravljenja – globalnih, učinkovitih, celovitih sistemskih rezov pa še vedno ni. Zato je v tem trenutku zagotovo dobrodošla pobuda za takojšnjo spremembo proračunskega odloka, saj bo to omogočilo razdelitev denarja, ki zdaj leži na računu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Pa bodo pobudi, sprejeti na zadnji seji skupščine ZZZS, novoizvoljeni poslanci ljudstva prisluhnili?