Področje zdravstvenega zavarovanja je v Sloveniji pred pomembnimi pretresi, začenši z načrtovano ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja pa vse do nujne prevetritve v obveznem zavarovanju, ki mu je pri načrtovanju in predlaganju ukrepov politika v zadnjih letih nemalokrat poskušala pristriči krila. In kje s(m)o v tej zgodbi zavarovanci oziroma pacienti?
Ni pacienta, ki bi, ko potrebuje strokovno pomoč in posvet, stoično prenašal skopi dialog z zdravnikom, ki se je danes bolj kot z bolnikom prisiljen ukvarjati z računalnikom in podatki, ki jih mora vnašati vanj. Da so spremembe nujne, je jasno. Toda kako jih doseči? Kako preseči številne motnje, ki krnijo delovanje zdravstvenega sistema, kako v tej ogromni industriji, v kateri nenehno vznikajo številni kratki stiki, zagotoviti celovite, kakovostne in verodostojne informacije, ki bodo izboljšale tok in povezljivost vseh procesov? Kako izboljšati dostopnost storitev in povečati zadovoljstvo vseh, ki so vpeti v ta kolos? Za omenjene dileme se zdi, da so tako rekoč večne, toda aktualne razmere ne dopuščajo odlašanja z iskanjem rešitev. Tudi o tem je tekla beseda na letošnjem Evropskem zdravstvenem forumu Gastein (EHFG) v avstrijskem Bad Hofgasteinu.
Jutri je mednarodni dan starejših in če kdaj, se prav ob tej priložnosti velja vprašati, kako je mogoče, da je v Sloveniji celo za zapornike poskrbljeno bolje kot za varovance domov za starejše, pa naj bo to z vidika zagotavljanja zmogljivosti – kadrovskih, prostorskih in finančnih – ali pa z zornega kota sistemskih ukrepov, ki jih, kot je znano, onemogoča dolgotrajno nesprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. V zgornji primerjavi pa ne gre le za metaforo, ampak za stanje, ki preprosto ni dopustno.
Slovensko zdravstvo se spopada z resnimi problemi, ki jih v končni fazi občutijo predvsem bolniki. Zdravniki splošne oziroma družinske medicine iz kranjskega zdravstvenega doma, ki jim je pred pol leta prekipelo zaradi sistemskih anomalij pa tudi zavoljo administrativne preobremenjenosti, saj se jim je ta v vse večji meri zajedala v čas za paciente, so z odpovedmi opozorili na nedopustno dogajanje in zahtevali konkretno ukrepanje politike ter plačnika, zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Neverjetno pa je, da so zaradi tega dejanja, ki ni imelo nič skupnega z zahtevami po boljšem plačilu ali z načrtovanjem privatizacije, postali tarča cunamija žaljivih komentarjev in odzivov iz neusahljivega vira spletne kloake, v kateri si duška dajejo posamezniki, ki jim pravzaprav niti ni mar, kaj je res in kaj ne. In kakšna je v tej zgodbi resnica?
Uvedba elektronskega bolniškega lista bo, o tem ni dvoma, vsaj nekoliko pomagala sprazniti prenapolnjene čakalnice v ambulantah družinske medicine, poenostavitev postopkov bo zdravnikom zmanjšala breme, ki pritiska nanje po administrativni plati, zavarovancem pa bo olajšala dostop do potrdila o upravičeni zadržanosti od dela. Pa vendar se pri uvajanju te novosti zatika.
»Nihče od zdravnikov iz Zdravstvenega doma Kranj, ki so se odločili za odpoved delovnega razmerja, ni pričakoval ali zahteval višjega plačila. Njihove zahteve so bile jasne, nedvoumne, usmerjene predvsem v ureditev razmer, kar naj bi bodoče zdravnike znova prepričalo v odločanje za specializacijo iz družinske medicine in posledično zapolnilo nedopustne kadrovske vrzeli v tej veji medicine. Vlada z včerajšnjim sprejetjem aneksa številka dve ni naredila nič dobrega, nasprotno – na vladni ravni so zaprli vrata, bistveno zmanjšali možnosti za prihod mladih zdravnikov in tako rekoč onemogočili reševanje problemov, ki se bodo v naslednjih petih letih le še poglabljali,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si opozorila Lili Gantar Žura, direktorica kranjskega zdravstvenega doma.
Včeraj smo na zdravstvenem portalu pisali o skrajni potezi, ki jo je potegnil zdravnik splošne medicine iz Juršincev Miro Lasbaher. Zaradi že pregovorne preobremenjenosti zdravnikov družinske medicine, ki ji, kot pravi, tudi sam ni več kos, pa tudi zato, ker preprosto ne dobi dodatne strokovne pomoči – še enega zdravnika, ki bi bil pripravljen skrbeti za prebivalce na odmaknjenem, ruralnem območju – je občino in plačnika obvestil o odpovedi koncesijske pogodbe. Objavi so sledili zelo raznoliki odzivi; tistim, ki se zavzemajo za ureditev sistema in izboljšanje pogojev za delo zaposlenih v zdravstvu, so se pridružili tudi očitki, češ da argumenti, ki jih navaja Lasbaher, niso resni. Zato smo te podatke preverili.
Miro Lasbaher iz Juršincev, zdravnik splošne medicine, se je zaradi nevzdržnih razmer, ki narekujejo delo v ambulantah družinske medicine, odločil, da vrne koncesijo in s prihodnjim letom odide med zasebnike. Delo zdravnikov namreč po njegovem prepričanju postaja vedno bolj nevarno, tako za bolnike kot za zdravnike. In zakaj se Lasbaherju z odpovedjo koncesijske pogodbe ne zdi smiselno počakati do sprejetja aneksa številka dve, s katerim naj bi, kot napoveduje minister za zdravje Aleš Šabeder, vsaj nekoliko izboljšali pogoje za delo najbolj obremenjenih timov?
Sto dni ministrovanja Aleša Šabedra je mimo. Njegova strokovna pot v zdravstvenem menedžmentu ni dolga, po nekaj več kot leto dni trajajočem vodenju Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, je po predčasnem odhodu prejšnjega ministra za zdravje Sama Fakina prevzel vodenje tega resorja. Počitka v tem času ni bilo, kajti izzivi, začenši z revoltom zdravnikov družinske medicine, so zahtevali takojšen in neprekinjen angažma. Je bil ta dovolj ažuren in verodostojen? Iskanje rešitev za ureditev najbolj akutnih problemov slovenskega zdravstva, med katerimi zagotovo izstopajo nedopustno dolge in nenehno daljšajoče se čakalne dobe, se je v resnici šele začelo, dela bo še ogromno. Kaj vse se je znašlo na agendi resornega ministra in kakšne so njegove obljube za ureditev razmer v zdravstvu, tudi ali predvsem v dobro pacientov?
Trije meseci minevajo, odkar je Samo Fakin na pobudo predsednika vlade predčasno zapustil mesto ministra za zdravje, vodenje tega resorja pa je prevzel Aleš Šabeder, dotedanji generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana. V tem času se je v zdravstveni sferi zgodilo veliko stvari, vendar ključni problemi v zdravstvu še vedno niso rešeni, poleg starih pa vznikajo vedno nove dileme. Kako na aktualne razmere gleda bivši minister za zdravje Samo Fakin? V pogovoru z njim smo se najprej dotaknili aktualne novele tobačnega zakona, vzorčnega primera dopuščanega lobiranja proti zdravju, ki pa se odgovornim na državni ravni očitno ne zdi vprašljivo, saj zoper ravnanje 38 poslancev državnega zbora nihče ni povzdignil glasu – z izjemo komisije za preprečevanje korupcije in združenj civilne družbe.