Dr. Blaž Mrevlje je eden od enajstih zdravnikov, ki so se pred štirimi meseci družno zoperstavili obstoječemu zdravstvenemu sistemu, saj ta po njihovem prepričanju s koruptivnostjo in tihim podpiranjem organiziranega kriminala onemogoča delovanje zdravstva, omogoča pa odtekanje proračunskega denarja. Iztočnic za vsebinsko zanimiv in sporočilen video intervju je bilo več kot dovolj.
Z dr. Mrevljetom sva zato v situaciji, ko dopolnilno zdravstveno zavarovanje po parlamentarni obravnavi in glasovanju poslancev ostaja slovenska realnost, in ko vlada opravlja le še tekoče posle, razmere v zdravstvu, ki jih narekuje veljavna sistemska ureditev, pa se lomijo na hrbtih bolnikov, naredila prerez dogajanja v zdravstveni sferi.
Kako torej doseči premik v sistemu, ki je dolgoletna žrtev interesnih bojev in koruptivnega zajedanja v njegovo bit? Blaž Mrevlje je v verbalnem iskanju rešitev za to sistemsko enigmo nanizal nemalo iskrivih misli, prepletenih z dovtipi in resnimi opozorili ter z ostro kritiko, ki se je ne boji podkrepiti z argumenti.
Že 30 let tako imenovanega tranzicijskega obdobja lahko gledamo iste vzorce, kar se tiče države in njenih glavnih podsistemov. Glede na organizacijo države – v njeno jedro sta na vseh področjih javnih financ vključena korupcija in organizirani kriminal – je zdravstvo kot največji podsistem tudi največji in najbolj stabilni plenilski poligon. Mislim, da se prav zaradi tega v teh 30 letih nič ne spremeni in se ne sme spremeniti, čemur smo bili priča tudi v zadnjih tednih z dogajanjem, povezanim z zakonodajo, ki ureja področje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, z odstopom ministra za zdravje, z odstopom vlade.
Rekel bi, da odstop ministra za zdravje ni naključen, ampak je povezan z drezanjem v najstabilnejši plenilski poligon, torej v zdravstvo. Zdaj smo torej v času brezvladja in kot vidimo, člani in členi globoke države, ki v svojih krempljih držijo tudi zdravstvo, delajo vse, da se ponovno ne bi nič spremenilo.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je eden od najstarejših zakonov v državi. V pogovoru s kolegi smo ugotavljali, da je še nekaj podobno starih zakonov, med drugim na področju bančništva. Skratka, vzorec se ponavlja – kjer so vzvodi, ki omogočajo plenjenje, se zakoni ne spreminjajo.
Na teh vprašanjih padajo vlade. Pri drezanju v finance v zdravstvu so doslej padle in si polomile zobe še vse vlade. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je bilo vpeljano z dobrimi nameni, kot dodana vrednost, kot nadstandard. Vendar se je sfižilo in se izjalovilo, tako kot se v tej državi sfiži in izjalovi vse, ker so finančno-korupcijski interesi večji od skrbi za ljudi, za državljane, v zdravstvu pa za bolnike.
V bistvu dopolnilno zdravstveno zavarovanje ne predstavlja nobene dodane vrednosti, ampak financira delež osnovnih storitev. To bi moralo kriti osnovno zavarovanje, dopolnilno pa boljšo posteljo, televizijo, boljšo oskrbo...
Imam hipotezo, da prihaja kriza, denarja zmanjkuje in klasična plenilska klika je poskušala napraskati, preusmeriti katerikoli možni evro v osnovno malho monopolne ZZZS, zato so imeli apetite po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Na drugi strani pa imamo, seveda, apetite tistih, ki to zavarovanje držijo v rokah in od tega dobro živijo – in so se tudi pokvarili. V bistvu se iz tega denarja financira velik delež osnovnih storitev, istočasno pa luksuz odgovornih ali lastnikov teh privatnih zavarovalnic – namesto da bi bil denar namenjen temu, čemur bi moral biti: nadstandardni oskrbi bolnika, ki to plačuje.
Poskus v iskanju rešitve na področju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bil, da bi ljudi ponovno »vrgli na finto«, ukinili dopolnilno zavarovanje, ta denar vzeli določeni kliki, ga prelili v osnovno malho z izgovorom o pavšalnem prispevku, katerega višino se bo še določilo glede na potrebe – v bistvu gre zgolj za še en poskus ropa državljanov.
Ja, ukinitev dopolnilnega zavarovanja, kakršnega poznamo danes, ker se je tako ali tako sfižilo – vendar hkrati tudi znižanje cen vseh zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev na raven EU. In to na raven najnižjih referenčnih cen. S tem bi po moji hipotezi privarčevali nekaj 100 milijonov evrov na leto. Nato bi situacijo ponovno ocenili in se šele potem pogovarjali, kakšno zavarovanje in kdo, predvsem pa o vpeljavi konkurenčnosti na ravni zdaj monopolnega ZZZS.
Saj tudi akutnih problemov ni nihče rešil. Če gledamo zadnjih pet, šest let, torej čas ministrovanja Aleša Šabedra in pred njim Milojke Kolar Celarc, lahko sklenemo, da je to velika katastrofa za ljudi, za državljane, za davkoplačevalce, za bolnike – po drugi strani pa je bilo povsem transparentno v smislu zaščite organiziranega kriminala in korupcije. Če pogledamo konkretno: Milojka Kolar Celarc v svojem praktično štiriletnem mandatu, ki je trajal, dokler Miru Cerarju ni šla tista usodna kaplja čez rob, ni naredila praktično nič.
Če bi bili normalna država, potem človek, ki je v gospodarstvu v zadnji službi pustil minus, verjetno ne bi postal direktor največje univerzitetne bolnišnice, ki je potrebovala sanacijo. Med njegovim enoletnim mandatom smo lahko videli, da ni naredil nič pozitivnega – če me lahko demantira, naj me, kajti to sem že večkrat ponovil. Lahko pa naštejem njegove neuspehe: poglobil je minus, ni optimiziral nobene cene, tako kot smo jih, denimo, v primeru žilnih opornic – pa je imel v okviru nabavne tabele priložnost za to še v primeru 15.000 drugih artiklov.
Uničili so – in Aleš Šabeder je bil kot generalni direktor za to objektivno odgovoren – tri medicinske stroke: otroško kardiologijo, otroško kirurgijo in pediatrično intenzivo ter pregnali slovenske strokovnjake bodisi v druge bolnišnice bodisi v tujino. S tem so povzročili problem, ki je nacionalna katastrofa in ki po mojih informacijah še danes ni rešen. Kot je razvidno iz pričanj v sklopu parlamentarne preiskovalne komisije, je aktivno pomagal pri uničenju poskusa rešitve tega problema z Nacionalnim inštitutom za otroške srčne bolezni (NIOSB). Zaradi vsega skupaj so umrli najmanj trije otroci, špekuliramo pa verjetno lahko o tem, da je bila številka v resnici še večja.
Aleš Šabeder kot minister ni sprejel nobenega zakona. Podpisal je sistem sestrskih kompetenc, ki pa je med medicinskimi sestrami povzročil velik problem, veliko škode, veliko je bilo užaljenih, degradiranih. In zdaj, na koncu, je prišlo na vrsto dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Kaj lahko rečemo o teh ljudeh, ki se na hitro menjavajo, ki niso iz stroke, ki so, kot jim rečem, podtaknjenci globoke države – zato, da se nič nikoli ne spremeni? To nam pove le, da je zdravstvo tako močna utrdba, da jo je treba ubraniti na vsak možen način, ne glede na objektivna dejstva.
Nekako povsem organsko je v zadnjih nekaj letih borbe s sistemom nastala skupina zdravnikov – nekateri živijo in delajo v tujini, nekateri smo razpeti med Slovenijo in tujino, nekateri pa so v Sloveniji. Želim poudariti, da to ni še en poskus iniciative ali gibanja, ki bo čez eno leto ali že na teh volitvah prešlo v politično stranko. Naš namen je, da z izkušnjami iz tujine in tudi z domačo pametjo provociramo obstoječi, zavoženi sistem tranzicijske medicine, preživete prakse zdravniških, stanovskih organizacij, ki so se sfižile in služijo le še same sebi.
Pripravili smo program, ki ga predlagamo v javno razpravo ali kot kost morebitnim kandidatom za predsednika zdravniške zbornice, za katere upamo, da bodo novi, sveži, mlajši in da bodo del rešitve, ne del problema.
Prvič se borimo za bolnika. To pomeni, da ima bolnik na voljo prosto izbiro zdravnika, ne glede na to, kakšno obliko dejavnosti ta opravlja. Podpiramo, da je hrbtenica sistema javni zdravstveni sistem – ne državni, plenilski, ampak dober javni servis. Nemalokrat poslušamo očitke, če da zagovarjamo privatizacijo. To ni res. Dopuščamo pa tudi možnost koncesijske dejavnost in čistih zasebnikov, saj smo se pridružili svobodnemu trgu in imamo možnost svobodne ekonomske pobude.
Uvesti moramo tudi konkurenčen sistem zavarovalnic, tako da bolnik ne bo imel le pravice do svobodne izbire zdravnika, ampak tudi zavarovalnice. Vsi – javne ustanove, koncesionarji, zasebniki – morajo na trgu tekmovati za opravljanje svojih storitev, na drugi strani pa morajo zavarovalnice imeti vzvode za preverjanje, da je bolniku zagotovljena res kakovostna storitev. In na koncu mora zavarovalnica storitev plačati – ne pa tako kot zdaj, ko vidimo, da gre bolnik lahko k zasebniku v tujino in dobi delež stroškov, ki jih prizna ZZZS, plačan, doma pa ne.
Predlagamo tudi oddelek za referenčne cene storitev in materiala, primerljivih z EU, ki bi bil istočasno tudi antikorupcijska pisarna, kamor bi žvižgači lahko javljali anomalije, ki so v zdravstvu že prav groteskne. Ta oddelek bi žvižgače tudi ščitil, od uradnih institucij pa bi zahteval pregon in odkrivanje, za kar so tudi plačani.
Gre za precej precedenčne stvari, ki bi zdravniško zbornico prevetrile, pomladile in jo iz ustanove 20. stoletja spremenile v moderno zbornico, kakršne so v vseh normalnih državah EU, kjer ščitijo zdravnika, da je na koncu zaščiten bolnik.
Osnovni namen naše skupine ni, da bi predlagali kandidata za predsednika zbornice. Doslej smo se pogovarjali z eno kandidatko. Uradne kandidature še niso bile vložene. Lahko, da bomo kandidata predlagali tudi sami – vse je še odprto ... Na koncu gre vedno za skrb in zaščito bolnikov, ki je danes zelo slaba.
Predlagam, da se nova vlada loti ene, dveh, največ treh stvari in jih potem tudi v resnici izpelje. Naj izpelje vsaj eno – reformo zdravstva. Dve leti in pol zadostujeta, če je za to politična volja in predvsem, če to zahtevajo volilci, vsi državljani in državljanke, davkoplačevalci in davkoplačevalke. Kajti pri vprašanju zdravstva ne gre za to, kateri stranki, ideologiji, rasi ali čemurkoli pripadaš – vsi potrebujemo zdravstvo vsaj dvakrat, na začetku in na koncu, nekateri tudi vmes. In po 30 letih tako zavožene tranzicijske medicine, kot smo ji priča danes, z vsem znanjem in v nekem deležu tudi že dokazanim masovnim plenjenjem, me res preseneča, da si volilci ne želijo spremembe vsaj tega podsistema v državi, saj to financirajo s svojimi žulji.
Dosedanja praksa kaže: če kdo dreza v finance v zdravstvu, pade. To pomeni, da moramo najprej spremeniti paradigmo v državi in se vprašati, kaj je pomembno v državi urediti. Čebele so pomembne, ampak čebele ne morejo biti edina stvar, s katero se lahko vlada pohvali. Za ljudi je veliko pomembneje, da se uredi zdravstvo. Tista stranka, ki bo to prepoznala, ki se bo znala odreči korupcijskim apetitom in morebitnim provizijam in ki bo uredila zdravstvo za ljudi, bo tudi izven kroga svojih klasičnih volilcev pripoznana kot prva stranka v 30 letih samostojne Slovenije, ki je naredila nekaj dobrega za ljudi – in si bo s tem nabrala kapital za naslednjih 20, 30 let.
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
