Skrb za čisto okolje

Se poslanci zavedajo, da je največja naprava za sosežig prav v srednji Soški dolini, kjer je največ poklicnih in okoljskih bolezni v Sloveniji? Bodo glasovali za zaostritev veljavne zakonodaje, v dobro zdravja?

V srednji Soški dolini, zaznamovani z dolgoletnim industrijskim onesnaževanjem in posledično nadpovprečno visokim deležem zbolevnosti tamkajšnjega prebivalstva za rakom, je umeščena največja naprava za sosežig na Slovenskem. Toksičnost izpustov onesnaževal, posledice sežiganja odpadkov ter sosežiga so že doslej zahtevale nepredstavljiv in nedopusten davek, merjen v izgubljenem zdravju mnogih pa tudi v preštevilnih bistveno prezgodaj ugaslih življenjih. Domačini so odgovorne že pred štirimi leti javno opozarjali na nedopustnost nadaljnjega dopuščanja takšnih razmer za življenje na območju, kjer je breme mezotelioma 100-krat višje kot drugod: »V 20 letih je med nami zbolelo ali umrlo več kot 2500 ljudi! Vam to res še ni dovolj?« Zdravniki, ki tako po človeški kot po strokovni plati vedo, kako neizrekljiva je kalvarija obolelih, se v zadnjih letih javno zavzemajo za boljšo zaščito domačinov in njihovega zdravja – zato absolutno podpirajo predlagano zaostritev zakonodaje, s katero naj bi tudi v Sloveniji dosegli izenačitev mejnih vrednosti izpustov onesnaževal za sežig in sosežig.

Skrb za čisto okolje

Apel proti onesnaževanju, ki ubija – in proti politiki, ki ji ni mar ne za zdravje ne za okolje

Kako verodostojna zna biti politika v svojih obljubah, s katerimi v predvolilnem času ne skopari, po volitvah pa jih hitro zakoplje v pozabo ali pa jih prekroji in predrugači, včasih do neprepoznavnosti, vemo vsi. A kljub temu se zdi, da človek vedno znova (za)upa in verjame v sočloveka, četudi mu ta svojo podporo obljublja s političnega piedestala. Kako kvarljivo utegne biti bivanje na tem piedestalu – ne sicer vedno in ne na splošno –, potrjujejo številni primeri dopuščenega opustošenja, ki puščajo neizbrisen pečat na celotni Sloveniji. Zanemarjanje skrbi za okolje in kratkovidno, preračunljivo popuščanje apetitom onesnaževalske industrije vedno pušča odtis na zdravju, ne »le« pri posameznikih, ampak na generacijah.

Skrb za čisto okolje

Kdaj bo Slovenija industriji končno pristrigla onesnaževalske peruti in dala prednost zdravju? Kdaj bo konec pretvarjanja? Vzorčni primer industrijske cone Laze: (občinska) politika versus civilna družba

Na objavo problemskega članka o dogajanju v industrijski coni Laze, neagilnosti odgovornih ter nemoči domačinov in okoljevarstvenikov – vse našteto je ob zadnjem požaru, ki je izbruhnil v sklopu livarne aluminija, dobilo še dodatno potrditev –, so se odzvali v kabinetu župana Mestne občine Kranj (MOK) Matjaža Rakovca. Po njihovi oceni so navedbe, s katerimi je Zdravstveniportal.si osvetlil ozadje dogajanja v tej okoljski tragediji, napačne in zavajajoče. Po drugi strani pa mednarodno društvo za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG) izpostavlja, da MOK še vedno – čeprav je od seznanitve z ekološkim gordijskim vozlom industrijske cone v Lazah minilo že 18 let – vztraja pri »nepoznavanju in popačenju dejstev, ki nas žalostita, ne pa tudi presenečata. Sta pač plod dolgoletne demonizacije tistih, ki na probleme v Lazah (še) opozarjamo.«

Skrb za čisto okolje

V Lazah, ekološki bombi gorenjske prestolnice, je požar v livarni aluminija še dodatno ogrozil prebivalce, ki že sicer pospešeno zbolevajo za rakom, boleznimi dihal in parkinsonovo boleznijo. Bodo odgovorni končno ukrepali?

V industrijski coni Laze, ekološki bombi v Stražišču pri Kranju, je v teh dneh znova zagorelo. Do temeljev je pogorelo skladišče livarne aluminija Blisk. Aluminij je eksplozivna snov – in sogovornik Marko Špolad, okoljski aktivist in naravovarstvenik, član Civilne iniciative za zeleno Stražišče ter član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), sicer profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, je prepričan, da ni veliko manjkalo, da na območju, kjer sva se pogovarjala o kalvariji tu stanujoče peščice še živečih nemih prič uničevanja tega lepega območja Slovenije, danes ne bi bilo ničesar več. Le lučaj proč od pogorišča so namreč ogromne plinske jeklenke – teh ogenj, ki se je razširil po eksploziji, po zaslugi hitre odzivnosti domačinov in gasilcev, ki so se nemudoma odzvali na klic na pomoč, k sreči ni zajel.

Skrb za čisto okolje

Bo nova uredba o sežigalnicah postala sinonim za uradno dopuščeno zastrupljanje prebivalstva?

Dejstvo, da je odhajajoča vlada le tri dni pred iztekom polnih pooblastil na dopisni seji sprejela uredbo o sežigalnicah, ki puščajo izdaten in nepopravljiv pečat na zdravju prebivalstva, preprosto ni sprejemljivo. Zakaj? Zato, ker pristojno ministrstvo ni upoštevalo niti najbolj bistvenih predlogov – eden takih je bil zdravniški apel, naj uredbe zaradi resnih pomanjkljivosti sploh ne sprejme –, ampak je vztrajalo pri zapostavljanju tako okoljskega kot zdravstvenega vidika. Da bodo posledice takšne uredbe občutile tudi prihodnje generacije, so danes opozorili tudi zdravniki, ki so se v zadnjih letih aktivno postavili na okope v bran zdravju, zlasti v povezavi z onesnaževanjem doline Soče v Anhovem in širši okolici.

Ukrepi

»V Sloveniji ustvarjamo invalide!« opozarja prof. dr. Metoda Dodič Fikfak v pogovoru o okoljskih in drugih prezrtih grožnjah za zdravje slovenstva, ki jih ilustrira z številnimi konkretnimi primeri

Zdravstveni in okoljski problemi so tesno prepleteni, zato bi v Sloveniji ukrepanje v smislu izboljšanja pogojev za zdravo življenje in bivanje moralo postati bistveno bolj usklajeno, kot je v resnici. Problemov je ogromno, pri odgovorih pa kaj hitro zmanjka manevrirnega prostora. Kako je mogoče, da pri nas ne priznavamo poklicnih bolezni, čeprav delodajalci z vztrajanjem pri neustreznih pogojih za delo ustvarjajo invalide? Zakaj se dopušča, da tovarne in podjetja tako rekoč sama ocenjujejo, da njihova dejavnost ne predstavlja tveganja in nevarnosti za zaposlene ali za bližnje prebivalce? Zakaj nimamo neodvisne institucije, ki ne bi podlegala pritiskom in bi brez dlake na jeziku povedala, kaj vse v tej slovenski zimzeleni zgodbi je v resnici bolj črno kot zeleno?