V sklopu novega programa, poimenovanega Vodstvene kompetence za zdravnike in zobozdravnike, je pravkar z izobraževanjem končalo prvih 24 (zobo)zdravnikov, ki pridobljene veščine že uvajajo v delovni vsakdan, kar bo vplivalo tako na boljšo komunikacijo s pacienti kot na učinkovitejše obvladovanje problemov v zdravstvu. V tem smislu se je v zdravstveni sferi tudi sicer pojavilo kar nekaj novih institutov. Danes, denimo, so na zdravniški zbornici imeli dvourni seminar o medosebnih odnosih, kjer so podrobneje predstavili tudi delovanje zdravniškega ombudsmana, ki deluje že več kot leto dni, in mediacijske pisarne, ki je začela z delovanjem ta mesec.

Zdravniki so se, kljub izjemno dolgemu študiju, primorani in pripravljeni učiti vse življenje. Primorani zato, ker morajo z nenehnim pridobivanjem novih strokovnih znanj ostati v stiku z novimi dognanji tiste veje medicine, za katero so se specializirali – s tem zadostijo tudi kriterijem za podaljševanje licence, dovoljenja za opravljanje zdravniškega dela. Pripravljeni pa zato, ker ne le, da jih k novim védenjem žene radovednost, ampak je to nujno tudi zaradi dodatnih funkcij, ki jih opravljajo. 

Vodenje zdravstvenih institucij, klinik ali kliničnih oddelkov je zagotovo ena takih, saj zahteva dodatne veščine, ki jih v našem zdravstvu močno primanjkuje – kar se odraža tudi v številnih kratkih stikih v delovanju tega kompleksnega sistema. 

Z novim znanjem v spreminjanje aktov, procesov, odnosov ...

Zdenka Koželj Rekanović, specialistka družinske medicine in vodja splošne službe v Zdravstvenem domu Ravne na Koroškem, je bila med prvimi udeleženci osem-modulskega izobraževanja. Modula sta se, kot pove, udeležila skupaj s sinom, mladim zdravnikom, ki nad menedžmentom ni navdušen nič manj kot nad medicino. 

Oba ugotavljata, da za zaposlenega ni nič pomembnejšega, kot urejeni odnosi v delovnem okolju. »Verjamem, da bo odslej vse to še lažje urejati, zagotoviti celovito informiranost in odprto komunikacijo in doseči, da bodo zaposleni razumeli tudi razloge, zakaj je nekaj mogoče dobiti, nečesa pa ne,« meni Koželj Rekanovićeva, ki je nove prijeme, pridobljene na izobraževanju, takoj začela udejanjiti v praksi, kjer so, kot pravi, razlike že opazne. 

»V projektni nalogi, ki jo je bilo treba pripraviti, sem se lotila aktov, ki jih morajo imeti zavodi za nemoteno delovanje. Tako smo nemudoma začeli s spreminjanjem nekaterih aktov oziroma s sprejemanjem tistih, ki jih še nismo imeli, a so za delovanje zavoda pomembni. Ključnega pomena so tudi spremembe v komunikaciji, zato smo se začeli drugače odzivati na pritožbene postopke, ki so sicer predpisani, vendar vsi vemo, da se dogajanje v praksi precej razlikuje od predpisanega. Imenovali smo tudi komisijo za obravnavo pritožb, s katerimi sta se prej ukvarjala le direktor in glavna medicinska sestra,« našteva predstavnica ravenskega zdravstvenega doma.

Ob tem opozori na konkreten primer, na »probleme zaradi reševalnih prevozov, zaradi novih omejitev, ki jih je določil zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Zdaj imamo skupino, ki skrbi za ažurnejše odzivanje, število pritožb se je posledično zmanjšalo, kajti pacienti so dobili sogovornika; ta jim pojasni razlog za spremembe, ki so jim odvzele nekaj, do česar so pred tem imeli pravico. V boljšem položaju pa so tudi naši sodelavci, saj pacienti krivde ne valijo več nanje. Saj veste, ko nekdo nekomu nekaj odreče, se vedno pojavi problem pojasnilne dolžnosti – slaba volja potem, logično, vedno leti na tistega, ki je slabo novico sporočil.«  

Zdenka Koželj Rekanović je že z zdaj doseženimi spremembami, čeprav te predstavljajo šele začetek novih prijemov, zadovoljna: »Moram reči, da se zdaj obračamo v pravo smer in da so tudi sodelavci zelo navdušeni. Smisel ni le v tem, da se sama naučim nekaj novega, ampak da to v najboljšem smislu prenesem v prakso.«

Reforme ni, slovensko zdravstvo pa take spremembe potrebuje

Slovensko zdravstvo, ki je v svoji organiziranosti, upravljanju in navsezadnje tudi v delovanju, če se ozremo samo na nedopustno dolge čakalne vrste, izjemno okorno, take spremembe potrebuje. Reforme ni, od nikoder, vse slabše naoljeno delovanje tega tako občutljivega mehanizma pa je treba spraviti v tek – z ukrepanjem, ki bi ga morali (v pozitivnem smislu, seveda) občutiti vsi.

Med ukrepi, ki sicer morajo biti celostni, je tudi generični, a nepogrešljivi del znanj zdravnika, ki se znajde na vodstvenem položaju – če želi dobro opravljati svoje poslanstvo. 

Tudi doc. dr. Aleš Rozman, direktor Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik, meni, da zdravniki »pogosto zanemarjamo vidik menedžmenta, pomen načrtovanja, izkoriščenosti opreme in racionalnih razporejanj virov. Naš pogled na zdravstvo je praviloma idealističen in altruističen, zato pogosto zanemarjamo tudi pomen omejenih sredstev, ki so na voljo.« 

Po njegovi oceni je tudi komunikacija s sodelavci vse preveč prežeta s čustvi, premalo je zavedanja o nastanku in vodenju konfliktov. V zdajšnji vlogi mu je dano videti sistem z obeh plati, zdravniške in vodstvene – in slika ni enoznačna. To izobraževanje mu je pomagalo pri ozaveščanju problemov in pri njihovem urejanju, medtem ko v inventuri doslej opravljenega dela vidi, da je »večkrat ravnal nepravilno«. In prav zaradi razlik, ki jih opaža, in novih prijemov, ki jih namerava udejanjati v praksi, že tečejo pogovori o izvedbi takšnega tečaja tudi na kliniki na Golniku – s tem izobraževanjem naj bi okrepili kompetence srednjega menedžmenta, predvsem vodij posameznih organizacijskih enot.

Vesna Pekarović Džakulin, specialistka družinske medicine ter medicine dela, prometa in športa, je predsednica odbora za osnovno zdravstvo pri zdravniški zbornici, kot strokovni vodja pa dela v Diagnostičnem centru Šentjur – in pravi takole: »Zdravniki smo na nek način res sanjači, vendar udeležba na tovrstnem izobraževanju nikakor ne pomeni, da ne želimo ostati v medicini. Toda časi so se spremenili, treba se je prilagoditi. Spremembe so nujne, toda če naj bodo dobre, morajo biti posledica trdega dela in dodatno pridobljenega znanja.«

Spominja se izkušnje, ko je sprejela izziv in postala vodja. »Sprva sem želela izboljšati svoje komunikacijske sposobnosti in razviti čustvene kompetence, s katerimi bi lažje reševala zahtevne probleme in konfliktne situacije ter tako pridobila prednost pri pogajanjih. A kmalu mi je postalo jasno, da bom nujno potrebovala tudi dodatna znanja iz ekonomike zdravstva, o pravnih vidikih menedžmenta, o vodenju poslovnih procesov in, seveda, o kakovosti in varnosti.« 

Verjame, da ji bodo zdaj pridobljena znanja pomagala pri delu, tako zdravniškem kot vodstvenem, kajti po njeni oceni bodo samo vodje, ki bodo poleg odličnosti v medicini imeli veščine za pravilno in pravično ravnanje z ljudmi, sposobnosti za timsko delo, ki bodo znali biti kreativni, inovativni in ki bodo vešči tudi v čustveni inteligenci, »sposobni dvigniti ugled medicine in prispevati k trajnostni uspešnosti zdravstvenih organizacij«.

Takšno izobraževanje nujno tudi za člane svetov zavodov

Po uvedbi tovrstnega celovitega izobraževanja za (zobo)zdravnike, v katerega je Zavod za razvoj zdravstvenega managementa ob zbornični podpori vključil ključne institucije in njihove predavatelje s področja ekonomije, vodenja, kakovosti, prava in komunikacije, je v tujini že dolgo stalnica. 

Pri nas se je, kar se tiče zdravnikov in zobozdravnikov, začel letos; že zdaj pa, še toliko bolj kot v preteklosti, bode v oči praznina v znanju članov svetov zdravstvenih zavodov, ki so glede na vlogo, ki jo opravljajo, preveč pomanjkljivo seznanjeni z načinom delovanja tovrstnih institucij. Toda (tudi) to se bo spremenilo.

Po pogovoru predsednice zdravniške zbornice dr. Zdenke Čebašek – Travnik z zdravstvenim ministrom Samom Fakinom je namreč odločitev, kot smo slišali, že padla. Trenutno so v pripravi tudi krajši izobraževalni programi. Ti ne bodo namenjeni le članom svetov zavodov, ampak tudi zdravnikom in drugim profilom v zdravstvu, ki tovrstno znanje v smislu vodstvenih kompetenc potrebujejo za zagotavljanje pogojev za kakovostnejše in učinkovitejše delo, za izboljšanje timskega sodelovanja in posledično tudi skrbi za izboljševanje kakovosti in varnosti v skrbi za bolnike, na vseh ravneh in v vseh postopkih zdravljenja oziroma obravnave.