Zdravstvena reforma je ključni sistemski premik, pred katerim je politika dolga leta bežala – kar je razumljivo, saj spremembe na tako občutljivem področju niso všečne, ne vsem in vsakomur. Z dialogom, s konsenzom vseh interesnih skupin, ki krojijo usodo zdravstvene sfere, bi bilo to mogoče, vendar do tega ni prišlo. Nasprotno, Slovenija je v zadnjih letih izkusila uvajanje zakonodajnih sprememb, ki so temeljile tako rekoč na političnem diktatu; spremembe so zasnovali strokovnjaki po izboru resornega ministrstva, dialoga z akterji, ki imajo vsakodnevne izkušnje z delom v praksi, pa ni bilo. Njihovi predlogi so ostajali prezrti, novelirani zakoni pa so v prenekateri določbi povsem neživljenjski, celo škodljivi.
Samo Fakin je, ko je bil še ministrski kandidat, pa tudi potem, ko je že prevzel funkcijo na Štefanovi 5, obljubil, da bo ravnal drugače, da bo deloval na osnovi dialoga, v iskanju konsenza. Bo svojo obljubo izpolnil?
Zdravstvena reforma je nuja, pred katero si ni mogoče zapirati oči, pa naj gre za zagotavljanje pravic, zapisanih na papirju, do katerih paciente praviloma vodi vse predolga pot, ali za razvojne izzive, ki bodo slovenskemu zdravstvu omogočili nenehni napredek v skrbi za obolele in strokovne preboje, tudi na mednarodni ravni.
Toda ovir na tej poti je veliko, občutijo jih vsi – tako tisti, ki delajo v zdravstvu, kot tudi vsakdo, ki se zaradi iskanja strokovne pomoči slejkoprej pobliže sreča z ovirami, ki bi jih bilo že davno treba odstraniti in poskrbeti za čim bolj nemoteno delovanje tega zapletenega, a nepogrešljivega sistema.
Samo Fakin je, ko je bil še ministrski kandidat, pa tudi potem, ko je že prevzel funkcijo na Štefanovi 5, obljubil, da bo deloval na osnovi dialoga, v iskanju konsenza. Bo svojo obljubo izpolnil?
Medicinske sestre razočarane nad Fakinom
Medicinske sestre v tem trenutku obljubam ministra za zdravje Sama Fakina ne verjamejo. Po torkovih pogovorih niso dobile nobenega zagotovila, da na resornem ministrstvu razumejo kadrovsko stisko, ki onemogoča kakovostno in varno delo v zdravstveni negi, v številnih vejah medicine.
Predsednica sindikata delavcev v zdravstveni negi Slavica Mencigar je bila v četrtek »na terenu«, v enotah intenzivne terapije ljubljanskega UKC, kjer so pogoji za delo najbolj zahtevni, okoliščine najbolj zaostrene, pomanjkanje kadra najbolj izstopajoče.
V teh enotah morajo medicinske sestre poznati približno 65 različnih naprav – in znati z njimi ravnati, poznati morajo terapijo in vse stranske učinke, ki jih ta lahko povzroči. Nega je vpeta v številne postopke, povezane s tveganjem, s skrbjo za varnost in kakovost postopkov zdravljenja. Kot sporoča Slavica Mencigar, osnovna skrb za bolnika, ki potrebuje intenzivno terapijo, vključuje pet medicinskih sester – štiri skrbijo za naprave in za varno lego pacienta, ena medicinska sestra pa opravlja osnovno nego.
No, takšna je teorija, takšni so okviri standardov in normativov, v praksi pa je to videti precej drugače.
Zato predsednica sindikata delavcev v zdravstveni negi vsem odločevalcem, ki bodo v prihodnjih dneh in tednih odločali o zdravstvu in zaposlenih v njem in preigravali številke, koliko kadra primanjkuje v zdravstveni negi, predlaga, »naj sami odidejo v bolnišnice in si v živo ogledajo te oddelke, spoznajo zaposlene in paciente, ki nikakor niso številke, ampak ljudje. Morda bodo lažje doumeli, v kako zahtevnih razmerah opravljajo to življenjsko pomembno delo – 24 ur na dan in vse dni v letu.«
Prav nihče si ne bi želel, da bi ga zaradi pomanjkanja kadra na oddelku za intenzivno terapijo negoval in oskrboval nekdo z drugega oddelka, kajti, kot opozarja Mencigarjeva: »Prerazporejanje kadra bi lahko v takem primeru preprosto pomenilo (pre)veliko nevarnost za paciente. Znano je, da je za popolnoma samostojno delo ob postelji takšnega bolnika potrebno najmanj eno do dve leti uvajanja ter mnogo izkušenj. Ob tem pa minister za zdravje na torkovem sestanku ni odgovoril, kako namerava zadržati v zdravstveni negi vse tiste, ki navkljub vsemu v tem poklicu še vedno vztrajajo«.
Slavica Mencigar, predsednica sindikata delavcev v zdravstveni negi, sporoča odločevalcem:
Naj sami odidejo v bolnišnice in si v živo ogledajo te oddelke, spoznajo zaposlene in paciente, ki nikakor niso številke, ampak ljudje.
Morda bodo lažje doumeli, v kako zahtevnih razmerah opravljajo to življenjsko pomembno delo – 24 ur na dan in vse dni v letu.
Minister za zdravje nam namreč ni odgovoril, kako namerava zadržati v zdravstveni negi vse tiste, ki navkljub vsemu v tem poklicu še vedno vztrajajo.
Seveda pa so odprte tudi številne druge »fronte«.
Ekonomisti in direktorji so za optimalno obremenitev zaposlenih, pričakujejo boljše vzvode za vodenje
Ekonomisti in poslovodni delavci v zdravstvu, ki so pravkar zaokrožili letošnje jesensko srečanje, pogrešajo možnost nagrajevanja uspešnosti, saj menedžerji v javnih zdravstvenih zavodih tega pomembnega vzvoda za dobro vodenje nimajo. Na srečanju, ki se ga je udeležil tudi minister Fakin, so tako opozorili na nujnost noveliranja zakona o zavodih, ki mora vzpostaviti boljše možnosti za upravljanje in vodenje – v tem kontekstu naj bi testno izbrali dva javno-zdravstvena zavoda, ki bosta delovala kot gospodarski družbi.
Zdravstveno politiko in vlado so opomnili, da bo Slovenija morala zdravstvu nameniti več denarja – ne le zaradi nenehnega napredka medicine ter novih tehnologij in metod zdravljenja, ampak tudi zaradi demografskih in strukturnih sprememb v državi. V kontekstu koalicijske pogodbe, ki do leta 2021 predvideva dvig izdatkov za zdravstvo na 9-odstotni delež bruto domačega proizvoda (BDP), so predlagali, naj se kvota za predvideni dvig poveča vsaj na deset odstotkov BDP.
Helena Ulčar Šumčić, predsednica društva ekonomistov v zdravstvu, poudarja, da tako ekonomisti v zdravstvu kot direktorji zdravstvenih zavodov pričakujejo spremembe – nujne so, denimo, usmeritve in prioritete na področju zdravstvenih programov, ki jih bo podprla tudi zdravstvena politika. In še: »Zavedamo se, da optimalna obremenitev zaposlenih prinaša dodano vrednost, racionalizacijo procesov in večjo učinkovitost«.
Kadar zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) pričakuje presežke, bi bilo načrt za njihovo porabo treba pripraviti že v začetku leta – in ne tako, kot se je zgodilo letos, ko je 35 milijonov evrov za odpravo čakalnih dob dobilo zeleno luč tako rekoč tik pred koncem leta, ko je jasno, da izvajalci vseh teh storitev preprosto ne bodo mogli izvesti.
Helena Ulčar Šumčić, predsednica društva ekonomistov v zdravstvu:
Zavedamo se, da optimalna obremenitev zaposlenih prinaša dodano vrednost, racionalizacijo procesov in večjo učinkovitost.
O (pre)obremenjenosti zaposlenih v zdravstvu, zlasti tistih profilov, kjer je bistveno premalo strokovnega kadra, je v zadnjih letih veliko govora, pa naj gre za medicinske sestre ali za zdravnike. Kakšna naj bi bila torej v takšnih neoptimalnih okoliščinah optimalna obremenitev zaposlenih, kako jo zagotoviti, da ne bodo posledic občutili tudi ali predvsem bolniki, ki potrebujejo strokovno pomoč neizgorelega, spočitega strokovnjaka, ki svoje delo opravlja z zanosom, etično, strokovno in – varno?
Prof. dr. Radko Komadina: Novelirana zakonodaja močno krni varnost in kakovost zdravnikovega dela
O tovrstnih izzivih je beseda v zadnjih dneh tekla tudi na skupščini Slovenskega zdravniškega društva. Kot opozarja predsednik društva prof. dr. Radko Komadina, v zadnjem času spremenjena zdravstvena zakonodaja izrazito vpliva na kakovost in varnost zdravnikovega dela, pa ne v pozitivnem smislu. Zato so letošnji osrednji dogodek medicinske stroke udeleženci posvetili tako povsem stanovskim temam (priprava strokovnih smernic in priporočil) kot tudi (ponovnemu) opozarjanju ustvarjalcem zdravstvene politike, da zadnje zakonodajne novele nujno potrebujejo dopolnitev, saj v zdajšnji obliki ogrožajo varnost dela zdravnikov.
Ob tem je državna sekretarka resornega ministrstva asist. mag. Pia Vračko zagotovila, da bodo nekatere zakonske rešitve, ki so se pokazale kot povsem neživljenjske in v praksi neizvedljive, spremenili oziroma jih nadgradili. »Pri spremembah bomo sodelovali z vsemi, tako s civilno družbo kot z zbornicami, računamo pa tudi na podporo koalicijskih strank in državnega zbora – iščemo namreč rešitve, ki bodo optimalne za paciente, vendar zanje potrebujemo konsenz.«
Pia Vračko, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje:
Pri spremembah bomo sodelovali z vsemi, tako s civilno družbo kot z zbornicami, računamo pa tudi na podporo koalicijskih strank in državnega zbora.
Iščemo namreč rešitve, ki bodo optimalne za paciente, vendar zanje potrebujemo konsenz.
Konsenz je ena izmed ključnih prvin, ki jih je Samo Fakin ob prevzemu ministrskega mandata omenjal kot prednostne. Jasno je, da se v vseh interesnih skupinah zavedajo pomena dialoga – le še steči mora, čimprej. In to tako, da govorci enkrat za spremembo ne bodo govorili drug mimo drugega.
Bo dialog v zdravstveni sferi res stekel, bo v resnici zaživelo sodelovanje pri pripravi učinkovitih, življenjskih zakonodajnih sprememb – v dobro vseh, predvsem pa pacientov?
