Era, v kateri je bil zdravnik potisnjen v tehnicistično vlogo, se pospešeno bliža koncu, so si edini udeleženci konference EHFG Ti se letos na tridnevnem prepletu razprav o tako rekoč vseh aktualnih izzivih v zdravstveni sferi problemom oziroma rešitvam posvečajo z vidika nujnih sprememb v dobro zdravja in blaginje prebivalstva, ki sta v resnici neločljiva pojma. Kakšen je torej še zdrav odmerek motenj, ki naj bi pripomogel k spremembam v zdravstvu – na nacionalni ravni, na ravni EU in globalno? 

Receptov je veliko, med njimi pa so, kot je na današnji novinarski konferenci poudaril Ran Balicer, ustanovni direktor raziskovalnega inštituta Clalit v Izraelu, sicer profesor javnega zdravja, bistvenega pomena nove rešitve na področju informacijske tehnologije, ki bo pomagala, da si bosta zdravnik in bolnik med pogovorom oziroma pregledom spet lahko zrla v oči.

»Nujno je avtomatiziranje procesov, ki bodo pomagali zdravljenje ponovno ukrojiti po meri pacienta. Aktualne statistike so grozljive – človeška napaka je na tretjem mestu med razlogi za prezgodnje umiranje bolnikov. Zato bodo v srcu transformacije, s katero preprosto ni več mogoče odlašati, podatki, ki so na tem področju ključnega pomena,« poudarja Balicer. 

Seveda pa je pri tem, kot dodaja, »nujno vzpostaviti in zagotoviti zaupanje v tehnološke rešitve, ki bodo usmerjene v dobro ljudi in v katerih bodo ti občutljivi podatki ustrezno zaščiteni. Pogosta je namreč bojazen, da bosta digitalna transformacija in umetna inteligenca zakrivili poslabšanje komunikacije v zdravstvu, izgubo človečnosti, človeškega čuta in komunikacije – vendar ta trditev nima prav nič skupnega z resnico. Danes so zdravniki zasuti z goro ponavljajočih se nalog; te ne zahtevajo veščin, ki so del njihovega specifičnega strokovnega védenja – in prav umetna inteligenca bo tista, ki bo tako zdravnikom kot medicinskim sestram v prihodnje omogočila, da se bodo vrnili k svojemu strokovnemu poslanstvu.«

Tudi po oceni Martina Seychella, namestnika generalnega direktorja za zdravje in varstvo potrošnikov pri Evropski komisiji, se v digitalizaciji zdravstva skriva potencial, ki ga je treba spraviti v življenje, kajti povezljivost teh občutljivih podatkov, ki jih je treba ustrezno zaščititi, je izjemnega pomena. Po njegovi oceni je ključni problem, »ali bomo na evropski ravni znali ta potencial spraviti v življenje, v vsakodnevno prakso v zdravstvu, ki bo, kadar bo potrebno, omogočala izmenjavo e-dokumentacije tudi na mednarodni ravni.«

Za zdaj sta tovrstno prakso z e-receptom preizkusili Finska in Estonija, nadgrajevanje tega pristopa pa bo pripomoglo v nastanku evropskega e-sistema v zdravstvu.

In kako je v Sloveniji? Minister Aleš Šabeder, ki se je udeležil letošnje konference EHFG, je sicer sodeloval v drugi razpravi – o praksah za odpravljanje neenakosti v zdravju –, se pa zaveda, da nas tudi na informacijskem področju čakajo velike preizkušnje, če se spomnimo zgolj na fiasko s podatki o čakalnih dobah.

Da v Sloveniji brez enotnega informacijskega sistema v zdravstvu tavamo v temi, poudarja tudi prim. mag. Dorjan Marušič, ki trenutno dela kot samostojni svetovalec, tudi na mednarodni ravni. V preteklosti je bil pogosto gost Evropskega zdravstvenega foruma Gastein, na katerem je sodeloval tudi kot zdravstveni minister – video pogovor z njim pa smo posneli pred nekaj dnevi v Ljubljani. 

Glavna premisa za dobro delovanje zdravstvenega sistema je dostopnost do celovitih, verodostojnih in primerljivih podatkov – v Sloveniji pa enotnega informacijskega sistema še vedno nimamo. Kako to vpliva na kakovost in varnost odločitev, od katerih ni odvisna le prihodnost zdravstva, ampak tudi ali predvsem učinkovitost zdravljenja? 

Prim. mag. Dorjan Marušič meni, da je takšna napoved zelo tvegana, kajti podatkov, usmerjenih v spremljanje kakovosti in varnosti, v Sloveniji nimamo, vsaj ne na nacionalni ravni. Zato poudarja, da je zdajšnje anomalije z usmerjenim ukrepanjem mogoče odpraviti – a le, če bo to dobilo celovito podporo, brez fige v žepu.

Kako bi posledice manka enotnega informacijskega sistema ilustrirali z, na primer, podatki o čakalnih dobah? »Podatki o čakalnih dobah so že tako izrabljeni, da jim le še redkokdo verjame. Toda brez tega vhodnega podatka, brez informacij, koliko storitev opravi zdravstveni sistem, in koliko bolnikov čaka, upravičeno in neupravičeno, ne moremo opredeliti košarice pravic in resničnih potreb. Zato tavamo v temi. Nezadovoljstvo vseh – tako zaposlenih kot čakajočih, predvsem tistih, ki jim je kratena ustavna pravica glede dostopnosti do zdravstvenih storitev v zakonsko oziroma strokovno določenih terminih – pa se povečuje,« pravi Marušič.

Kaj torej narediti, da bi prešli to fazo tavanja v temi? Po Marušičevi oceni bodo regulatorji zdravstvenega sistema najprej morali jasno sporočiti, kakšna je košarica pravic, nakar bo košarico treba pokriti z javnimi sredstvi. Sistem mora temeljiti na dobrih kliničnih podatkih in podatkih, usmerjenih v kakovost in varnost, kar je mogoče zagotoviti s pilotnimi projekti, fokusiranimi v nacionalno problematiko, v tiste dejavnosti, ki so najbolj pereče. 

»Tu je treba uporabiti znane mednarodne kazalnike in orodja za merjenje zadovoljstva bolnikov s kakovostjo življenja, to dodati kliničnemu delu, optimizirati mrežo, doseči tekmovalnost med izvajalci in, nenazadnje, dokončno orisati potrebe državljanov po zdravstvenih storitvah. To ni utopično, izvedba je možna – seveda pa je treba sprejeti tovrstno odločitev, dobiti podporo za tak pristop, nakar bi se Slovenija na lestvici ocenjevanja zdravstvenih sistemov brez dvoma uvrstila bistveno više, kot je danes,« je prepričan Dorjan Marušič.

Na zgornjih karikaturah je dodano še umetniško videnje aktualnih težav v zdravstvu in konstruktivnih razprav na EHFG karikaturista Florisa Oudshoorna (Comichouse). Ko so ministrstva prezaposlena, časa za reforme ni ... Dostop do podatkov ni le tehnični izziv, problem tiči tudi v veliko bolj subtilnih vprašanjih ... In kako kaj primerljivost podatkov, kompatibilnost sistemov? 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.