»Na voljo so namreč drugi, sodobnejši načini zdravljenja – a bolnike je treba prepoznati, da pr(e)idejo na pravo raven zdravljenja. Da bi te poti olajšali, smo v smernicah oziroma nacionalnih priporočilih za zdravljenje bolnikov z astmo, objavljenih junija, pod okriljem združenja pnevmologov dorekli načine (so)delovanja med primarno, sekundarno in terciarno ravnjo zdravstvenega varstva, je v pogovoru za zdravstveni portal povedala pulmologinja doc. dr. Sabina Škrgat.
»V klinični praksi še vedno opažamo, da se pri nas prepogosto predpisujejo sistemski glukokortikoidi, ki jih bolniki zaužijejo v obliki tablet, pri čemer pa ne gre vedno za težko obliko astme, daleč od tega. Mnogokrat in prevečkrat gre za neustrezno zdravljeno astmo ali za neprepoznano astmo,« zato ti bolniki, kot poudarja zdravnica, vedno znova prihajajo po nujno pomoč v urgentne centre, vrstijo se obiski pri osebnih zdravnikih ... – z ustrezno obravnavo in pravilnim izborom terapije pa bi se vsemu temu lahko izognili.
Tako bi preprečili tudi nastanek prenekatere dodatne zdravstvene težave, kajti začasno oziroma občasno blaženje poslabšanj težke astme z glukokortikoidi v tabletah povzroča številne neželene učinke – od osteoporoze, sladkorne bolezni, pridobivanja telesne teže, povišanja krvnega tlaka, odpovedi nadledvične žleze, pešanja mišic, tanjšanja kože, aken, sive mrene, glavkoma, pešanja mišic, nagnjenosti k okužbam, otekanja obraza do motenj razpoloženja in spanja. In to je, kot poudarjajo slovenski pulmologi oziroma pnevmologi, treba pospešeno spremeniti.
5 odstotkov odraslih
Na splošno velja, da za astmo zboli približno deset odstotkov otrok in pet odstotkov odraslih; po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se na globalni ravni s to boleznijo spopada približno 235 milijonov ljudi. Bolezen se pogosteje pojavlja v razvitih, urbanih okoljih, izrazit vpliv na njeno pojavnost imajo (poleg genetike) okoljski dejavniki.
Življenje z astmo je lahko – če je odkrita dovolj zgodaj in tudi ustrezno zdravljena – tako rekoč povsem normalno, nemoteno, kakovostno, polno. Oboleli težave obvladuje s protivnetnimi zdravili (glukokortikoidi), praviloma z inhalacijo zdravila.
Doc. dr. Sabina Škrgat o tem, zakaj »biološka zdravila predstavljajo revolucijo v zdravljenju težkih oblik astme«
»Zdravila so na voljo – a bolnike je treba prepoznati, da pr(e)idejo na pravo raven zdravljenja. Da bi te poti olajšali, smo v smernicah oziroma nacionalnih priporočilih za zdravljenje bolnikov z astmo, objavljenih junija, pod okriljem združenja pnevmologov dorekli načine (so)delovanja med primarno, sekundarno in terciarno ravnjo zdravstvenega varstva ter določili, kaj je izvedljivo in kaj ne,« je doc. dr. Sabina Škrgat poudarila v pogovoru za Zdravstveniportal.si.
Sodobne smernice in usmeritve za obravnavo bolnikov z astmo stremijo k temu, da je bolezen urejena – to pomeni, da večina teh bolnikov lahko živi tako rekoč povsem normalno življenje. Prav zaradi tega so se v globalnem smislu nedavno spremenile tudi strokovne smernice – ni več dovoljeno predpisovati samo olajševalcev oziroma betagonistov, brez osnovnega zdravljenja z inhalacijskimi glukokortikoidi, ki so temelj zdravljenja te bolezni.
V naboru zdravil, ki jih bolnik dobi v obliki inhalacijskih zdravil, mora vedno biti inhalacijski glukokortikoid, sicer obstaja tveganje za huda poslabšanja astme. Zelo pomembna je pravilna tehnika jemanja zdravil. Pozornost pa zahtevajo tudi morebitne pridružene bolezni in stanja, neprepoznana ali nezadovoljivo zdravljena, ki lahko navidezno poslabšujejo astmo.
Posebno poglavje so težke oblike astme. V takem primeru bolnik kljub temu, da se zdravi z maksimalnimi odmerki inhalacijskih zdravil, da dobro pozna svojo bolezen, da sodeluje pri zdravljenju, pozna vdihovalnike in samozdravljenje, še vedno potrebuje tudi sistemske glukokortikoide, ki jih mora užiti v obliki tablet.
Če je po nekajmesečnem zdravljenju obseg vnetja na nivoju dihalne poti še vedno velik, je bolnik na podlagi presoje specialista kandidat za uvedbo bioloških zdravil, ki so na voljo že nekaj let in predstavljajo revolucijo v zdravljenju težkih oblik astme – tako, kot je prvo revolucijo pri zdravljenju astme konec 80. let predstavljala uvedba inhalacijskih glukokortikoidov.
Zdaj smo na pragu oziroma v valu nove izjemne priložnosti za zdravljenje teh bolnikov. Cilj zdravljenja z biološkimi zdravili ni izboljšanje pljučne funkcije kot take – to sledi počasi, ne vedno. Pomembno je izboljšanje kakovosti življenja bolnikov, pri katerih močno upade frekvenca poslabšanj astme, zaradi katerih morajo sicer pogosto jemati sistemske glukokortikoide.
Vedno naredimo tako imenovano fenotipizacijo astme. Vprašamo se, za kakšen podtip hude astme gre pri bolniku. Če gre za alergijsko astmo – to je tipična zgodba bolnika, ki je za astmo zbolel v otroški dobi, morda v adolescenci, nakar simptomi in znaki poniknejo, vendar se pri mnogih vrnejo kasneje, po 20. letu, pri nekaterih v težki obliki –, predpišemo eno od zdravil, ki blokira ta profil vnetja na ravni dihalnih poti. Iščemo tarče. Na osnovi laboratorijskih izvidov sklepamo, da je vnetna pot aktivna in da lahko z zdravilom iz skupine anti-IgE posežemo v ta krog ter ga prekinemo.
Druga entiteta, nealergijska astma, praviloma nastane v obdobju odraslosti. Bolniki imajo pogosto bolno tudi zgornjo dihalno pot, v obliki nosnih polipov; ne prenašajo aspirina in nesteroidnih antirevmatikov – in so izrazito odvisni od sistemskih glukokortikoidov, potrebujejo jih večkrat na leto. Za ta profil astme so na voljo zdravila iz drugega spektra ...
Ključnega pomena pri obvladovanju bolezni pa je, med drugim, pravilno prakticiranje predpisane terapije. Pri astmi je poudarek na inhalatorjih oziroma vpihovalnikih, pri katerih se lahko zelo hitro zgodi, da oboleli pri navodilih katero od ključnih informacij presliši, jo pozabi ali zanemari, zato potem tudi rezultati zdravljenja niso tako dobri, kot bi lahko bili.
Medicinska sestra Mariana Paula Rezelj o poti do pravilnega prakticiranja predpisane terapije
Pri tovrstni komunikaciji z bolnikom ključno vlogo odigra medicinska sestra. Kako je s tem danes, v času epidemije koronavirusa SARS-CoV-2, ko so zmogljivosti zdravstva prvenstveno usmerjeno v preprečevanje najhujših posledic bolezni COVID, je za zdravstveni portal pojasnila Mariana Paula Rezelj, diplomirana medicinska sestra – ki navkljub aktualni situaciji ostaja optimistična.
V zdravstveni negi smo navajeni delati s pacientom kot aktivni sogovorniki – če dosežemo, da pacient sprejme diagnozo, tudi na podlagi poglobljenih, celovitih pojasnil in oblikovanja načrta zdravljenja in ukrepanja ob morebitnem poslabšanju, smo že na pol poti. Bolniku damo še telefonsko številko, na katero lahko pokliče, če se znajde v stiski ali dilemi. In potem je bolnik mirnejši – če je mirnejši, pa je tudi poslabšanj manj.
To pomembno vpliva na kakovost bolnikovega življenja. Pacienti, ki vedo, da je z astmo mogoče živeti, kljub diagnozi, ki marsikoga prestraši, niso več bolniki, ampak ljudje, ki živijo s to diagnozo. Med njimi so tudi olimpijci.
Vzpostavili smo nove pristope, tudi za izobraževanje bolnikov. Če bi me lani vprašali, ali bi nekoga o pravilnem jemanju zdravil učila prek videokonference, bi se mi to zdelo nekaj nemogočega. A nad to možnostjo so danes navdušeni tudi bolniki. Tudi prek videokonference lahko slišimo in vidimo, kako bolnik vdihne in kako vzame zdravilo; lahko ga celo naučimo, kako naj si aplicira injekcijo ... Sprva smo bili skeptični, kako bi na ta način lahko pomagali starejšim bolnikom – zdaj vidimo, da to ni nemogoče.
Portreta: Diana Zajec (*posnetek je nastal prej, preden je bilo nošenje mask v zaprtih prostorih zaradi epidemije COVID obvezno); simbolični fotografiji: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
