Dr. Vesna Radonjić Miholič, klinična psihologinja

»Lažje je, če se zavedamo velike moči medsebojne podpore, ki jo včasih najdemo pri najbližjih, drugič pri prijateljih ali pri tistih, ki imajo podobno izkušnjo«

Človek, ki dobi težko diagnozo, za katero izve, da ga bo spremljala vse življenje in v tistem trenutku sploh še ne ve, kakšen bo razplet zdravljenja, se znajde v izjemni stiski. Pomoč, podpora sta pri tem zelo pomembni. Mnogi pa se namesto tega zaprejo vase, kot školjka, kar ni dobro. Dobro je imeti ob sebi prijatelja, nekoga, ki ti nudi vso podporo in ki ti pomaga prebroditi težave, priti iz največje krize. In zato včasih potrebuje tudi spodbudo, tudi strokovno pomoč. Nam lahko nekaj več o tem poveste iz svojih bogatih strokovnih izkušenj?

V življenju se znajdemo v hudih trenutkih, skozi katere moramo na nek način res sami. Včasih potrebujemo čas, ko se zapremo vase in stvari premeljemo v sebi. Včasih pride tudi trenutek, da zamižimo – ampak potem je lažje, če se zavedamo velike moči medsebojne podpore. In potem jo iščemo – včasih jo najdemo pri najbližjih, drugič pri prijateljih ali pri tistih, ki imajo podobno izkušnjo. Najbolje pa je, če nam uspe iz vsega tega ter iz svojih čustev, upanja in hrepenenja stkati mrežo, ki nas varuje, ko gremo skozi to novo obdobje.

Te hude bolezni si predstavljam tako, kot da ti nekdo razpne vrvico nad prepadom, čez katerega moraš priti sam – varuje pa te mreža tvojih prijateljev.

Včasih lahko spregovoriš. Včasih potrebuješ le bližino. Ne smemo pa pozabiti, da zavest o hudi bolezni ne pretrese le tebe, ampak tudi tvoje bližnje. Običajno lahko težke bolezni, vsaj posredno, zelo globoko posežejo tudi v življenja tistih, ki so s teboj povezani. In takrat tudi oni potrebujejo malo časa. 

Potrebuješ toplo naklonjenost, pripravljenost nekoga, da ti stoji ob strani. In iskrenost. Vendar pa moraš tudi sam nekaj narediti, da ta nekdo, ki je nekje, lahko pride do tebe.

Kako pogosto pa ljudje poiščejo pomoč pri vas, kako pogosto potrebujejo svetovanje? Vemo, da zdaj že dve leti sodelujete tudi pri spletnem svetovanju bolnikom s krvnimi raki. Kako pa je zagotovljena tovrstna pomoč obolelim za rakom na prsih?

Človek bi rekel, da včasih dovolj, nikoli pa povsem zadosti. Imamo tudi program Pot k okrevanju, prostovoljsko pomoč zagotavljamo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, prek društev pa se odvijata tako pomoč kot samopomoč.

Psihološka podpora ni le strokovna pomoč, ima več ravni. Prva raven je tista, na kateri si podporo daješ sam, tako imenovana samopomiritvena raven, v sklopu katere si rečeš: 'Saj bo še vse dobro, najbolje; vse bom naredila, da bo tako.' Druga raven je običajno, vsaj po mojih izkušnjah, sproščen pogovor, kajti v prvih fazah je med najdragocenejšimi zavedanje, da je ob meni še nekdo s podobno izkušnjo. Da nisem sama. In tako se tudi tu oblikujejo podpore. To so društva za samopomoč, ki so izjemno kakovostna. 

In potem je tu še psihologija bolnišničnih sob, kjer čakamo na preiskave, na terapijo. Tudi tam se odvija podpora – ne le zdravstvenih delavcev, tudi drugih bolnikov. Nato so tu še svojci, prijatelji in strokovni delavci. K strokovnemu delavcu v našem okolju še vedno pristopamo s previdnostjo, s kančkom nezaupanja, včasih se tudi bojimo, da to morda pomeni šibkost. 

Včasih pa zgolj potrebujemo čas in razmišljanje o sebi – preden človek zbere pogum in nekaj naredi zase. 

Strokovnjak ne bo rešil problema zame, bo pa z mano in mi bo morda, tako kot bližnji, pokazal kaj, kar sem spregledala. Ali pa mi bo pomagal – in to je končni cilj –, da v sebi najdem moči za najboljšo pot, po kateri se bom ob bolezni čim bolj izpolnjeno vrnila v življenje.

Se vam je v tem smislu katera od izkušenj, kateri od »primerov« morda najbolj izrazito vtisnil v srce in v dušo?

Tisoč in en. Najbolj pa me je ganilo, da ljudje, ki se sami borijo z boleznijo, njenimi posledicami pa tudi stranskimi učinki zdravil, zdravljenja – v vojaškem žargonu bi rekli: s kolateralno škodo –, prisluhnejo drugemu. Ljudje, ki s svojo bolečo izkušnjo razumejo smisel te stiske in čutijo potrebo, da tenkočutno prisluhnejo drugemu bolniku in mu pomagajo.

To so biseri – in veliko jih je. Tega ne zmorejo narediti vsi, pa tudi ni treba, da bi bilo tako. Tisti, ki to zmorejo, pa so v mojih očeh zmagovalci življenja. Iz svoje bolečine so naredili biser, vendar to ni bilo dovolj. Ta biser so delili tudi z drugimi.