Področje zdravstvenega zavarovanja je v Sloveniji pred pomembnimi pretresi, začenši z načrtovano ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja pa vse do nujne prevetritve v obveznem zavarovanju, ki mu je pri načrtovanju in predlaganju ukrepov politika v zadnjih letih nemalokrat poskušala pristriči krila. In kje s(m)o v tej zgodbi zavarovanci oziroma pacienti?
Jutri je mednarodni dan starejših in če kdaj, se prav ob tej priložnosti velja vprašati, kako je mogoče, da je v Sloveniji celo za zapornike poskrbljeno bolje kot za varovance domov za starejše, pa naj bo to z vidika zagotavljanja zmogljivosti – kadrovskih, prostorskih in finančnih – ali pa z zornega kota sistemskih ukrepov, ki jih, kot je znano, onemogoča dolgotrajno nesprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. V zgornji primerjavi pa ne gre le za metaforo, ampak za stanje, ki preprosto ni dopustno.
Na zadnji javni apel združenja Srebrna nit, ki je prejšnjo nedeljo ponovno zahtevalo konkretne ukrepe za izboljšanje skrbi za varovance v domovih za starejše, se je vlada hitro odzvala. V ponedeljek so iz kabineta predsednika vlade resornima ministroma sporočili, da jima prepuščajo ukrepanje, nakar sta ministra določila datum za srečanje.
Starejši v Sloveniji so prezrta anonimna množica, od katere se pričakujejo molk, potrpežljivost, životarjenje in trpljenje – vendar pa, kot vse kaže, v prihodnje ne bo več tako. Se na obzorju nakazuje revolt tistega dela prebivalstva, ki danes pri nas po eni strani predstavlja pretežni del na glavo obrnjene demografske piramide, po drugi strani pa ga, premosorazmerno s staranjem, poskušajo pehati vse bolj na rob družbe? Združenje Srebrna nit ni edino, ki ne pristaja na takšno logiko, je pa med najbolj vztrajnimi in doslednimi pri zahtevah glede udejanjanja pravic starejših, ki so na Slovenskem prezrte, institucionalno in zakonodajno. Danes se je Srebrna nit oglasila z novim javnim apelom.
Zdravstveni in okoljski problemi so tesno prepleteni, zato bi v Sloveniji ukrepanje v smislu izboljšanja pogojev za zdravo življenje in bivanje moralo postati bistveno bolj usklajeno, kot je v resnici. Problemov je ogromno, pri odgovorih pa kaj hitro zmanjka manevrirnega prostora. Kako je mogoče, da pri nas ne priznavamo poklicnih bolezni, čeprav delodajalci z vztrajanjem pri neustreznih pogojih za delo ustvarjajo invalide? Zakaj se dopušča, da tovarne in podjetja tako rekoč sama ocenjujejo, da njihova dejavnost ne predstavlja tveganja in nevarnosti za zaposlene ali za bližnje prebivalce? Zakaj nimamo neodvisne institucije, ki ne bi podlegala pritiskom in bi brez dlake na jeziku povedala, kaj vse v tej slovenski zimzeleni zgodbi je v resnici bolj črno kot zeleno?
»Nihče od zdravnikov iz Zdravstvenega doma Kranj, ki so se odločili za odpoved delovnega razmerja, ni pričakoval ali zahteval višjega plačila. Njihove zahteve so bile jasne, nedvoumne, usmerjene predvsem v ureditev razmer, kar naj bi bodoče zdravnike znova prepričalo v odločanje za specializacijo iz družinske medicine in posledično zapolnilo nedopustne kadrovske vrzeli v tej veji medicine. Vlada z včerajšnjim sprejetjem aneksa številka dve ni naredila nič dobrega, nasprotno – na vladni ravni so zaprli vrata, bistveno zmanjšali možnosti za prihod mladih zdravnikov in tako rekoč onemogočili reševanje problemov, ki se bodo v naslednjih petih letih le še poglabljali,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si opozorila Lili Gantar Žura, direktorica kranjskega zdravstvenega doma.
Trije meseci minevajo, odkar je Samo Fakin na pobudo predsednika vlade predčasno zapustil mesto ministra za zdravje, vodenje tega resorja pa je prevzel Aleš Šabeder, dotedanji generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana. V tem času se je v zdravstveni sferi zgodilo veliko stvari, vendar ključni problemi v zdravstvu še vedno niso rešeni, poleg starih pa vznikajo vedno nove dileme. Kako na aktualne razmere gleda bivši minister za zdravje Samo Fakin? V pogovoru z njim smo se najprej dotaknili aktualne novele tobačnega zakona, vzorčnega primera dopuščanega lobiranja proti zdravju, ki pa se odgovornim na državni ravni očitno ne zdi vprašljivo, saj zoper ravnanje 38 poslancev državnega zbora nihče ni povzdignil glasu – z izjemo komisije za preprečevanje korupcije in združenj civilne družbe.
Državni zbor bo v kratkem po skrajšanem postopku odločal o spremembah »tobačnega zakona«, po katerih naj bi v Sloveniji uvedbo enotne embalaže, ki ne izpostavlja konkretnih znamk izdelkov, zamaknili za nekaj let. Argumenti za tak predlog, ki ga je podpisalo 38 poslancev – nekateri so do zdaj podpis že umaknili – so zelo prozorni, že ničkolikokrat doslej preigrani v različnih poskusih prikritih lobiranj tobačne industrije. Tudi v Sloveniji.
V povezavi z delovanjem programa otroške srčne kirurgije, v sklopu katerega še vedno niso pojasnili prenekatere podrobnosti iz kalvarije preteklih let, se bosta v četrtek zgodili dve pomembni stvari. Vlada bo odločala o začetku likvidacijskega postopka Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki mu je v poldrugem letu namenila več kot 300.000 evrov, čeprav nikoli ni deloval, parlamentarna preiskovalna komisija pa bo začela s prvimi zaslišanji odgovornih, da bi prišla do dna dogajanju v programu otroške srčne kirurgije oziroma kardiologije, ki je bilo v določenem obdobju, milo rečeno, absolutno nedopustno.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je z analizo, ki naj bi bila podlaga za uvedbo novega obračunskega modela v osnovnem zdravstvu, načrtno zavajal tako javnost kot ministrstvo za zdravje glede resničnih obremenitev zdravnikov družinske medicine; zaradi takšnega ravnanja in nastalih posledic, ki jih je zakrivila napačna metodologija, bi zavod moral prevzeti odgovornost, je v današnjem javnem odzivu zapisal mag. Igor Muževič, predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um.