Demenca

Staranje in pojavnost demence prihajata z roko v roki, stiske obolelih in svojcev so neizmerne, zakon o dolgotrajni oskrbi pa je še vedno le na papirju in zasut s kritikami

Da je Slovenija zaradi dolgoletnega mečkanja in kratkih stikov pri pripravi in uveljavitvi zakona o dolgotrajni oskrbi na neslavnem evropskem repu pri urejanju tega področja, je pravzaprav tudi odraz odnosa do starejših pri nas. Na Slovenskem ni dobro poskrbljeno za kakovost življenja v starosti, ko na račun palete različnih bolezni in težav, ki jih te prinašajo, skrb bližnjih ne zadostuje več, institucionalna pomoč pa je slabo dostopna, razpršena in sistemsko neurejena. Zagotovljena bi morala biti celovita strokovna pomoč, ki mora povezati vse strokovne službe v lokalnem okolju in zagotoviti pomoč tudi bližnjim, ki so, če njihov svojec zboli za demenco, izjemno obremenjeni, izpostavljeni izgorelosti, posledično pa nemalokrat zbolijo tudi sami. Po drugi strani pa znaki demence še vedno vse prepogosto ostanejo spregledani, ukrepanje in iskanje strokovne, institucionalne pomoči, v katerega mora biti aktivno vključen tudi osebni zdravnik obolele osebe, pa je povezano s toliko sistemskimi ovirami, da se bližnji nemalokrat znajdejo na robu obupa.

Nevrodegenerativne bolezni

Kako svojcem bolnika z demenco pomagati pri prepoznavi različnih obrazov te bolezni? – pogovor s specialistko splošne medicine Tatjano Cvetko iz Kopra

Čas novega koronavirusa je boleče razgalil težave, s katerimi se pri nas spopadajo oboleli z demenco in njihovi svojci oziroma skrbniki. Pri teh bolnikih, ki počasi, a vztrajno izgubljajo stik z resničnostjo, mora biti oskrba celodnevna in vsakodnevna. Kot vemo, je ta oskrba po sistemski plati že sicer izjemno pomanjkljiva, saj velika večina bremena pade na ramena svojcev – po drugi strani pa se je v letošnjem obdobju korona krize, ki se spet pospešeno poslabšuje, pokazalo, da je med nami bistveno več starejših s tovrstnimi težavami, kot si predstavljamo. Nekaterim med njimi bodisi še niso postavili diagnoze bodisi je bolezen še v zgodnji fazi, zato so bili do epidemije koronavirusa SARS-CoV-2 izzivom v življenju kos – ko pa se nam je vsem življenje korenito postavilo na glavo, ko je bila zapovedana izolacija in ko se je zmanjšalo število običajnih medsebojnih interakcij in socialnih stikov, je bolezen priplavala na površje ...

Revolt

Bo zdaj, ko vodenje zdravstvenega ministrstva začasno prevzema kar premier Šarec, manj takšnih zgodb v zdravstvu, o kakršnih pišemo danes?

Iskrena izpoved zdravnice družinske medicine iz Celja, ki je na družbenih omrežjih objavila pojasnilo, zakaj ne želi, noče, ne more in ne zmore več nadaljevati z delom v zdajšnjih okvirih in pogojih, ki jih določa sistem, je jasen odraz tega, kar se dogaja v našem zdravstvu. V javnosti pa smo po drugi strani priča gonji proti »zaslužkarskim« zdravnikom, ki da preprosto niso več zadovoljni s tem, kar jim omogoča sistem. Pa so te ocene, praviloma skrite za izmišljenimi profili posameznikov, ki se pod žaljivke in vse pogosteje tudi sovražni govor ne upajo podpisati s svojim pravim imenom, res utemeljene? Odgovor je jasen.