Skrb za čisto okolje

Je na obzorju prva zmaga v doslej donkihotskem boju z onesnaževalskimi giganti?

Bodo poslanci na jutrišnji izredni seji državnega zbora glasovali za predlog novele zakona o varstvu okolja in tako v kratkem, ko bo prišlo na vrsto še tretje branje noveliranega dokumenta, omogočili zaživetje strožjih določb glede izpustov iz sosežigalnic in zaostritev kriterijev za monitoring onesnaževalskih izpustov? Bo zakonodajna veja oblasti omogočila zmanjšanje industrijskega onesnaževanja ne le v srednji Soški dolini, ampak tudi drugod po Sloveniji – v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Kočevju, Celju in še marsikje drugje – in tako končno vendarle v prvi plan postavila skrb za zdravje prebivalstva? Se bo pokazalo, da zaščita zdravja ljudi in čistosti okolja vendarle tudi pri nas postaja vrednota, ki bo boljši jutri omogočila tudi našim zanamcem?

Ukrepi

Občinska cenzura in zloraba lokalne oblasti med epidemijo »utišali« javne pozive za zaščito zdravja domačinov Kanala ob Soči, zlasti azbestnih bolnikov in bolnikov z rakom?

Kljub radikalnim ukrepom, odločbam, odlokom, omejitvam in prepovedim, ki jih je v Sloveniji narekovalo obvladovanje koronavirusa SARS-CoV-2, so iz evropskega žarišča epidemije italijanski tovornjaki nemoteno vsak dan dovažali pošiljke odpadkov (sekundarnih goriv) v sosežigalnico Salonita Anhovo. Zato so se v tem času še intenzivneje kot sicer vrstili apeli domačinov, ki so, da bi zaščitili najbolj ranljive prebivalce – azbestne bolnike in druge bolnike s težkimi kroničnimi obolenji –, zahtevali ustavitev tovrstnega prometa in (so)sežiganja odpadkov, vendar se na tej ravni ni zgodilo nič. Dogajalo pa se je drugje – tudi v neposrednih poskusih cenzure tovrstnih javnih apelov, opozarjajo tako v društvu Eko Anhovo kot v nevladni organizaciji Danes, civilni pobudi prebivalcev občine Kanal ob Soči.

Ukrepi

Prepovedati je treba ves promet z odpadki iz evropskega žarišča pandemije v Slovenijo

Kljub izrednim razmeram, ki jih v Sloveniji narekuje novi koronavirus, iz žarišča pandemije italijanski tovornjaki vsak dan v Salonit Anhovo nemoteno dovažajo pošiljke odpadkov. Ne glede na apele domačinov, ki opozarjajo, da je to početje zlasti v zdajšnjih okoliščinah treba ustaviti. In ne glede na to, da bi bil vnos ali prenos okužb s koronavirusom SARS-CoV-2 lahko usoden za številne domačine, ki so zaradi pretekle dejavnosti omenjene tovarne dobili grozljivo dediščino, izraženo v največjem bremenu azbestnih in rakavih obolenj na Slovenskem. Kdaj bodo torej odgovorni prisluhnili enemu izmed najbolj ranjenih področij Slovenije in poskrbeli za dobro tamkajšnjega prebivalstva – v času epidemije, pa tudi sicer?

Skrb za čisto okolje

Zakaj 314 zdravnikov odločno zahteva hitre in učinkovite ukrepe za zaščito srednje Soške doline, v kateri ljudje zbolevajo in umirajo zaradi izpustov Salonitove (so)sežigalnice

»V naši ambulanti ima večina pacientov priznano poklicno bolezen zaradi azbesta, v zadnjih 20 letih jih je 82 zbolelo za mezoteliomom, zelo agresivnim rakom pljučne ali trebušne mrene, pri katerem je preživetje kljub sodobnemu zdravljenju krajše od 18 mesecev. Če bi bila naša ambulanta taka kot povprečna slovenska ambulanta, bi v teh letih omenjeno diagnozo dobil en sam bolnik. In če bi odgovorni ob spoznanjih o škodljivosti azbesta ravnali etično, ne bi prišlo do tako grozljivih posledic in po nepotrebnem izgubljenih življenj, pri čemer naj poudarim, da za mezoteliomom zbolevajo tudi mnogi domačini, ki nikoli niso bili zaposleni v Salonitu,« poudarja Nevenka Mlinar, ki kot zdravnica splošne medicine dela v Desklah, v nekdanji obratni ambulanti tovarne Salonit Anhovo, ki je zdaj v lasti Italijanov in Avstrijcev. Ker Mlinarjeva ne želi dopustiti nadaljevanja omenjene zgodbe, v kateri sicer ni več izdelovanja azbest-cementnih izdelkov, se pa iz Salonitovega dimnika še vedno kadi, zaradi sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov, med katerimi je le slaba tretjina slovenskih, se je skupaj s stanovskimi kolegi, ki skrbijo za zdravje prebivalcev širše goriške regije, odločila za ukrepanje.