Zdravniška zbornica, ki je ministrstvu za zdravje pomagala pripraviti novelo zakona o zdravniški službi, se s končno različico vladnega predloga, ki naj bi ga na prvi seji po nujnem postopku obravnaval državni zbor, ne strinja. Kako bo to vplivalo na reševanje otroške srčne kirurgije?
Otroška srčna kirurgija tako rekoč pred očmi javnosti razpada v prafaktorje. Po eni strani si ekipa pod vodstvom prof. dr. Igorja D. Gregoriča prizadeva, da bi se zdravljenje malčkov s prirojeno srčno napako lahko še naprej odvijalo v Sloveniji, pod okriljem nastajajočega Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, ki bo precejšen delež strokovnega kadra moral pridobiti iz tujine. Po drugi strani pa program, ki že dobro desetletje ne premore niti enega samega domačega kirurga, ki bi bil vešč operiranja bolnih srčkov, drug za drugim zapuščajo zdravniki in tudi njihovi nadrejeni. Prihodnji teden bo odšel še zadnji pediatrični kardiolog, brez predstojnika je ostala tudi služba za kardiologijo pediatrične klinike.
Transplantacije so eden od najbolj sofisticiranih načinov zdravljenja. Presaditev organa je tako rekoč zadnje upanje za človeka, ki mu začenja odpovedovati kateri od organov – ali več njih – in ki mu edino transplantacija lahko pomaga preživeti in kakovostno živeti še dolga leta. Danes to ni več utopija, ampak resničnost, tako rekoč vsakodnevna.
Uroš Golobič Ahčan, profesor in doktor znanosti, je specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, vrhunski strokovnjak, zaslužen za izjemne dosežke v tej veji medicine, poznan in priznan doma v tujini. Njegova ekipa je pred kratkim prva na svetu uspešno izvedla izjemno zahteven poseg, ki že močno odmeva v mednarodnih strokovnih krogih – kirurško rekonstrukcijo amputacije nosu, pri kateri so pacientki nos naredili iz kosti in mehkih tkiv roke, nato pa ga presadili nazaj na obraz. Slovenska medicina je tako ponovno dodala pomemben kamenček v mozaik svetovnega znanja na področju rekonstrukcijske kirurgije.
Zdravljenje otrok s srčnimi obolenji se bo, kot nakazujejo danes predstavljene rešitve, tudi v prihodnje odvijalo v Sloveniji. Izjemne okoliščine, v katerih se je znašel program otroške srčne kirurgije, so zahtevale izjemne ukrepe, ki bodo vodili v pospešeno spremembo zakonodaje. Ukrepanje, napovedano danes, je resda pozno, saj je zadnji vlak pri dolgotrajnem in doslej neučinkovitem reševanju tega programa že odpeljal s postaje – a morda bo vendarle učinkovalo. To bo znano najkasneje v dobrih dveh tednih.
Otroška srčna kirurgija je danes, če upoštevamo vse specialnosti, ki so njen nepogrešljivi del, v zadnjih izdihljajih. Za zdaj še deluje, čez dva tedna, ko se odpovedni rok izteče še zadnjemu izmed pediatričnih kardiologov, pa nadomestnih strokovnjakov iz drugih starocelinskih držav ne bo dovolj, da bi lahko zagotavljali nemoteno, neprekinjeno zdravljenje. Otroška srčna kirurgija na Slovenskem v tem trenutku dobesedno teče zadnji krog.
Otroška kardiologija pediatrične klinike ljubljanskega UKC se je znašla na kolenih. Po vseh kadrovsko-organizacijskih in logističnih peripetijah, ki so se najbolj boleče odrazile v dolgoletni kulminaciji kratkih stikov pri delovanju otroške srčne kirurgije, bi za zdajšnje stanje lahko rekli, da je bilo predvidljivo. Je pa nadvse skrb vzbujajoče.
Prirojena srčna napaka je diagnoza, ki človeku postavi življenje na glavo. Praviloma se v taki nevzdržni situaciji znajdejo starši, ko pri njihovem malčku odkrijejo napako na srčku, nakar jim sporočijo diagnozo, ki napoveduje zahtevno in dolgotrajno zdravljenje. Spopadanje s tako novico ni preprosto, nasprotno, nujna je celovita podpora bližnjih in, seveda, tudi stroke, ki mora vzbuditi upanje in zaupanje. Le tako je mogoče ustvariti pravi miljé, v katerem se lahko začne res kakovostno in varno zdravljenje, v upanju na čim boljši izid. Pri otroški srčni kirurgiji so vse te prvine načete, že desetletje, pravzaprav skorajda dve. In zdaj se je v njeno »reševanje« s polno paro vključila še politika.
Izredne razmere na področju zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami so nevzdržne in nedopustne in vzbujajo vedno večjo skrb, v strokovnih in laičnih krogih, predvsem pa med starši bolnih otrok, ki želijo vedeti, ali in kako bo za njihove malčke v prihodnje poskrbljeno po vseh kakovostnih in varnostnih uzusih. Jutri bo na to temo celo izredna seja državnega zbora.
V Sloveniji smo imeli res dober program otroške srčne kirurgije, zdaj je za njim ostala le še senca. Kakšen razplet lahko pričakujemo po skorajda dveh desetletjih nenehnih zapletanj, komunikacijskih, organizacijskih, logističnih, ki so se odrazila tudi v oslabljeni kakovosti in varnosti delovanja celotnega programa?