Domačini, ujeti v občutja negotovosti in skrbi, pričakujejo verodostojen in celovit odziv države, ki mora biti povsem primerljiv, ne glede na to, ali do tovrstne ekološke nesreče pride na ruralnem območju ali sredi prestolnice. Upravičena samospraševanja domačini zdaj, ko nedvoumnih odgovorov še vedno ni, naslavljajo na najvišje forume, v obliki apela predsedniku države Borutu Pahorju in predsedniku vlade Marjanu Šarcu – in pričakujejo ukrepanje, skupaj s tehtnimi pojasnili. Tudi ali predvsem zato, ker so ostanki požara še vedno vsepovsod, tako na pogorišču kot drugod, kamor jih je kilometre daleč zaneslo pred mesecem dni – od tam pa prehajajo v zemljo, v kanalizacijo in v podtalnico, v »nedotaknjeni« kraški svet. Je to res varno in »v mejah dopustnega«?

»Od države pričakujemo, da zbistri celotno sliko posledic požara v Fragmatu in njegovih vplivov na človeka in na okolje – ne želimo, ne pričakujemo in ne zahtevamo prav nič več kot toliko, kot se od države pričakuje in terja v vseh uradnih dokumentih. Čakamo na pojasnila, katere nevarne materiale, snovi in spojine je zajel požar; zanima nas, ali je proizvajalec imel odobreno skladnost materialnih in varnostnih listin ter procesne tehnologije; hočemo vedeti, ali je požar zajel tudi fotovoltaiko. Je sploh znano, kolikšen delež nevarnih snovi in materialov, ki so potem prešli v okolje, je zajel požar?« je neposreden domačin France D. Korošec, sicer dolgoletni področni direktor Ikee za kakovost, varstvo okolja, za varnost pri delu ter za zaščito pred požarom.

Zakaj se tako neposredna vprašanja pojavljajo po že opravljenih analizah trave, zelenjave, vrtnin in mivke? Zato, ker so predstavniki pristojnih institucij preveč preiskovanega materiala zajeli oziroma odvzeli na območjih, ki jih požarni oblak sploh ni prešel. Situacija v Begunjah pri Cerknici, kraju, ki ga je požarni oblak prešel neposredno, je bila bistveno drugačna. France D. Korošec je na domačem vrtu pobral in shranil številne odpadne snovi, ki so »padle« iz črnega oblaka, od velikih ostankov kovin do filigranskih, neprepoznavnih delcev. 

France D. Korošec ne more razumeti, zakaj se v konkretnem primeru povsem premalo oziroma tako rekoč nič pozornosti ne posveča »morda največjemu potencialnemu problemu – onesnaženju zaradi fotovoltaike in aluminija, in to kljub temu, da gre za nevarne težke kovine in nevarne spojine. Zahtevamo resen pristop in takojšnje natančne analize zemlje tudi na terenih od Podskrajnika čez Begunje pri Cerknici, Cajnarje in področja med Vidovsko planoto in Bloško planoto, kot je, na primer, Zales. Nekateri namreč še vedno ne uživamo lastnih pridelkov in smo, če ne bo šlo drugače, pripravljeni tudi javno protestirati.« 

Poleg tega se mu zdi povsem nepojmljivo, da »v analizah in poročilih o nadzoru vode nihče niti z besedico ne omenja potočij Cerkniščice in Iške, od koder dobiva pitno vodo velik del prebivalstva – in ju je požarni oblak, ki je po deželi trosil domnevno ekološko katastrofalni tovor, definitivno prešel«. V tem kontekstu je France D. Korošec na zemljevidu zrisal pot požarnega oblaka in označil povodji Cerkniščice in Iške ter največjih zajetij občinskih pitnih voda, ki se stekajo nikamor drugam kot v Cerkniško jezero ter v reki Rak in Ljubljanico.

Korošec ni osamljen v ugotovitvah, da državne institucije, ki so izvajale nadzor, preprosto niso preverjale pravega območja; pričakovanja in zahteve domačinov imajo jasne ustavne in zakonodajne okvire.

Fragmentirani ostanki Fragmata v očeh ekološkega kmetovalca

Vasilij Škrlj, ekološki kmetovalec iz Begunj pri Cerknici, ima nasad sibirskih borovnic, namenjenih za prodajo, zato je bil posredno udeležen pri odvzemanju vzorcev za analizo. Rezultati analiz so znani, pomirjujoči, vendar so po njegovi oceni tudi vprašljivi, kajti vzorce sibirskih borovnic so odvzeli na območju, ki ga požarni dim sploh ni prešel.

»Oba nasada sibirskih borovnic, ki so ju preverjali, sta bila izven požarnega oblaka, zato so bili ti vzorci, vsaj po moji oceni, vzeti po nepotrebnem. Bolj me skrbi področje, nad katerim je šel oblak. Kakšne so tu posledice, kakšni so ostanki na pridelkih? In tu je, jasno, še problem velikih odpadkov, ki so ostali na travnikih – ko se trava kosi, se to zmelje. Seveda lahko za analizo vzameš vzorec travinja, vendar moraš vedeti, da je bil na travi samo prah – na področju Begunj pa je na tla padlo ogromno velikih odpadkov in ti so ostali na tleh, tudi tam, kjer se živina pase. Tega pa ni preverjal nihče,« opozarja Škrlj.

Njegovo razmišljanje je zelo povedno: »Ne vem, kaj je zgorelo, koliko tega je zgorelo, kakšne strupene snovi so zgorele in kakšne snovi so nastale pri gorenju. Prav tako ne vem, koliko tega je padlo pri nas, na našo zemljo. Imamo zelenjavni vrt, čebele. Vse, kar pridelamo, uporabljamo v domači prehrani – in smo zelo zaskrbljeni. Vodo bi bilo treba nadzorovati več časa, kajti spiranje prahu, nastalega v požaru, ne bo kratkotrajno. So bile v tem prahu strupene snovi, so te topne v vodi – in če so, koliko časa so topne v vodi in kdaj bodo prišle v našo pitno vodo? Tu je kraški svet in ta voda, nenazadnje, teče proti Trstu in proti Ljubljani. Je tako nerazumljivo, da želimo izvedeti, kakšne bodo v resnici posledice požara, ne le danes, ampak še nekaj let ali desetletij?«

In kaj pričakuje od odgovornih institucij? 

Škrlj poudarja, da živijo na enem od najlepših območij Slovenije, kamor »na žalost prihaja kemijska industrija, ki se je pokazala kot zelo problematična; podobnih 'tempiranih bomb' je v industrijski coni še nekaj. Preprosto mi ni jasno, kako je lahko le nekaj let stara tovarna zagorela – kljub novi infrastrukturi, standardom in meritvam, če so bile vse narejene tako, kot je potrebno. Jasno je, da država ne naredi tega, kar bi morala; analize so, vendar niso logične. Izvajanje meritev teden dni po požaru – dva, tri kilometre proč – je povsem nesmiselno.«

Po njegovi oceni bi bilo zanimivo izvajati meritve zraven tovarne, ko jo bodo čistili, saj se bo takrat prah ponovno dvigal in bo ponovno prišlo do onesnaženja okolice. »Kako daleč bo med sanacijo šel ta prah? Je sanacija odtokov na tem področju narejena pravilno? Ali pa je morda tako, kot v številnih primerih v tej naši ljubi državi, ko v industriji rečejo: sifon je narejen, kako je naprej, pa nas ne zanima ...«

Tudi France D. Korošec je prepričan, da so analize zemlje in vrtnin na območju, ki ga je prešel požarni oblak, nujne, »saj v resnici še vedno ne vemo, ali pridelke z domačega vrta lahko uživamo ali ne. Je res, da pitna voda ni ogrožena, po vseh deževjih, ki smo jim bili priča po požaru? Onesnaženje je v tem času zagotovo doseglo podtalnico. Potrebujemo argumentirani, javno objavljeni dokument analize ožganin in ostalih odpadkov – z nedvoumnimi ugotovitvami pristojnih institucij, ki ne bodo puščale dvoma. Potrebujemo odgovor, ali smo varni ali ne, ali lahko brez strahu uživamo pridelke z domačih vrtov in njiv ali ne.« 

Po Koroščevi oceni je bilo – glede na velikost območja, ki ga je zajelo onesnaženje – »število za analizo odvzetih vzorcev absolutno premajhno, skorajda nično, pravzaprav zanikrno smešno. Posledično tudi rezultati analize preprosto ne morejo predstavljati zagotovila, da tukajšnji prebivalci niso ogroženi, pa naj bo to kratkoročno ali dolgoročno.«

»Kot poročajo mediji, vse analize kažejo, da požar ni onesnažil zraka in zemlje – vendar smo skeptični. Res je, da smo vidne ogorke pobrali, toda kaj pomeni vse ostalo, kar je očem nevidno in je šlo v zemljo? Ali to škodi najmlajšim, ki so tako rekoč nenehno v stiku z zemljo? In starejšim? Pri nas le redkokje vidiš žensko, ki bi na vrtu ali na njivi med odstranjevanjem plevela uporabljala rokavice ... 'Navadnim ljudem' bo verjetno ostalo zamolčano, če je z našim zrakom oziroma tlemi karkoli narobe, pa čeprav to ni dobro za naše zdravje,« opozarja tudi Erika Gornik, mama dveh deklic, starih sedem in dve leti. 

Dan po požaru je, ko je pobirala ogorke in odpadne kose, ki so prileteli na njihovo dvorišče in vrt, nakar jo je močno začelo peči v grlu, hčerki za nekaj časa raje odpeljala iz domačih krajev. In danes, po mesecu dni? Še vedno pogreša nedvoumne odgovore, ki bi pojasnili, kakšen odtis lahko na zdravju celotnega prebivalstva, predvsem pa otrok, pusti onesnaženje po požaru v Fragmatu.

Pravzaprav je res težko razumeti, zakaj so razprave o posledicah požara v Podskrajniku, čeprav gre za potencialno zelo resen okoljski problem, tako hitro potihnile. V eni od družin, ki prebiva v zgornjem delu vasi, imajo bolnega otroka. Tudi oni pridelkov z domačega vrta ne upajo uživati, upravičeno pa pričakujejo, da država prevzame polno odgovornost ter hitro in učinkovito ukrepa – z analizami, ki bodo pokazale, kakšna je onesnaženost pridelkov in zemlje tam, kjer je požar pustil odtis, ne na predelih, kjer posledic požara ni mogoče izmeriti, ker jih ni.

Tudi Jadranka Janeš, upokojenka iz Begunj pri Cerknici, pravi, da ima slabe občutke. »Poskušam živeti čim bolj zdravo, rada sem v naravi, skrbim za svoje zdravje. Toda kljub pomirjujočim sporočilom odgovornih služb me še vedno skrbi, saj ne vem, če je v resnici vse v redu. Danes sem sicer v pokoju, toda lahko rečem, da sem službo vedno opravljala vestno in odgovorno – in enako pričakujem od države, tudi v konkretnem primeru. So pristojne službe res dovolj vestno opravile svoje naloge? Nas res ne zavajajo? Želimo si le, da bi še naprej lahko živeli sproščeno in neobremenjeno. V tej lepi deželi, ki jo imamo, imamo namreč neodtujljivo pravico – živeti zdravo.«

Za zoglenelim okostjem proizvodnega obrata pa se še vedno skriva veliko okostnjakov, v omarah, ki jih danes ni več. Toda ker domačini ne želijo živeti z zaprtimi očmi, za zaprtimi vrati, v okolju, ki bo nosilo posledice neodgovornega ravnanja, upravičeno pričakujejo in zahtevajo konkretne, celovite in verodostojne odgovore.

Kot poudarja France D. Korošec: »'Navadni ljudje', ki morda ne pridemo vedno do besede, zagotovo pa se naše besede in razmišljanja tako rekoč nikoli ne znajdejo med udarnimi novicami, smo resnično zelo zaskrbljeni. Ta požar ni bil nedolžna stvar. In na naših vrtovih se še zdaj pojavljajo novi kosi ogorkov. Uradnim institucijam je preprosto reči, da je uživanje zelenjave varno – in da je tisto, na kateri so bili vidni ostanki požara, treba zavreči. Vendar to ni končana zgodba – predvsem pa nima pravega epiloga. In tega od države upravičeno zahtevamo in pričakujemo!«

Bosta premier Šarec in predsednik države Pahor prisluhnila apelu?

Predsednik vlade Marjan Šarec, ki zdravstvene teme uvršča med prednostne, in predsednik države Borut Pahor, ki je bil, kar se tiče zdravstvene problematike, vedno senzibilen in odziven, bi omenjenim apelom morala prisluhniti. Gre namreč za verodostojnost države kot instituta, ki je odgovoren za dobro prebivalstva – in ki mora ne le v konkretnem primeru, ampak tudi v številnih drugih, skrb za zdravje postaviti pred interes industrije. 

Minister za zdravje Aleš Šabeder, ki smo ga v nedavnem intervjuju za zdravstveni portal vprašali, kako gleda na ukrepe, odzive in odgovore služb, pristojnih za ugotavljanje posledic te ekološke nesreče, saj se ukrepanje zdi vse preveč medlo, odgovori pa zapozneli, nejasni in pomanjkljivi, je bil jasen: »Kadar  pride do ekološke nesreče, se je treba v najkrajšem možnem času odzvati in ukrepati, tudi strokovno. Tudi sam sem v konkretnem primeru zaznal problem, o katerem me sprašujete. Pri požaru v Podskrajniku je nacionalni laboratorij zamujal s podatki, zato sem moral osebno posredovati, da so vendarle sporočili izsledke analiz. Na tem področju zagotovo še ne zagotavljamo optimalnega delovanja.«

Na številna vprašanja, ki jih postavljajo zaskrbljeni domačini, bi zagotovo lahko odgovorilo tudi vodstvo proizvodnega obrata – razumljivo je, da ima po uničenju proizvodnje veliko skrbi, vendar mora biti in (p)ostati tudi družbeno odgovorno, mar ne?

V kontekstu te zgodbe, za katero bi bilo najbolje, če se nikoli ne bi zgodila, vendar se, žal, je, je lahko zelo povedna primerjava z dogajanjem v Moravcih. Tam se v bran domačinov in njihovega zdravja postavil župan, ki zaradi ogroženosti prebivalstva napoveduje kazenske ovadbe zoper vodstvo podjetja Termit (to je sicer že dobilo prepoved okoljske inšpekcije za nadaljnjo predelavo odpadkov, pred tem pa je domačine prepričevalo, češ da ni razloga za skrb), zoper nekdanje vodstvo občine in najverjetneje tudi zoper inšpekcijo, ki v preteklosti ni odkrila nepravilnosti, ampak je s podelitvijo okoljevarstvenega dovoljenja dopuščala ogrožanje zdravja domačinov.

Prizorišče požara v Podskrajniku – mesec dni kasneje
Od požara v Podskrajniku je minil že mesec dni. Uradna zagotovila pravijo, da uničenje proizvodnega obrata ne bo pustilo okoljskih posledic, ki bi jih domačini lahko prejkoslej občutili tudi na zdravju. To so potrdile analize odvzetih vzorcev, take so uradne razlage. Vendar zgodba še ni končana. Takole je, denimo, dvorišče oziroma nekoliko širša okolica pogorišča videti po vsakem nalivu, ki se jih je v tem času zvrstilo kar nekaj; ožgane kose različnih snovi in materialov voda odnaša v najbližje odtoke in od tam naprej ... Več v zgodnjem videu.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.