Seveda smo, čeprav živimo v zeleni Sloveniji, še daleč od tega, da bi bile okoliščine, ki narekujejo naše bitje in žitje tako z okoljskega kot z zdravstvenega vidika, optimalne – a tobačni zakon, ki se je na poslanskih klopeh znašel kot preizkusni kamen poštenosti in iskrenosti, je na koncu vendarle opravil dobro delo. Zviti in skriti poskusi tobačne industrije so bili, z vseh vidikov, posredno in neposredno, razkrinkani. Poslanci vedo, da njihovo delovanje, ki oziroma če dopusta možnosti korupcije, ne bo ostalo neopaženo, še manj pa nedotakljivo. 

In tako zdaj v veljavi ostaja zakonodaja, po kateri bo z januarjem 2020 uvedena enotna embalaža tobačnih izdelkov. Zakaj? Zato, ker brezčutna in brezkompromisna propagandna stihija tobačne industrije, ki stremi k čim večjim dobičkom – v zadnjem obdobju predvsem na račun mladih, ki jih želi zasvojiti v čim zgodnejšem obdobju življenja –, preprosto ni več zaželjena. Ne pri nas ne drugod po svetu, kjer so ukrepe, ki so jih pri nas želeli zamakniti za tri leta, že uvedli – in ti preprosto delujejo, ker so dokazano učinkoviti.

In kako je pri nas? Zanimivo je slediti razpravam, ki so spremljale predlog spornega zakona; zelo povedni so bili, denimo, medklici na družbenih omrežjih, kjer so se razvnemale razprave predvsem o tem, naj država že končno da mir kadilcem in jim pusti dihati oziroma v miru kaditi. 

Te legitimne pravice nihče nikomur ne oporeka. Vsakdo je sam odgovoren za svoje zdravje. 

Toda če so tobačne multinacionalke v brezkompromisnem boju po čim večjem dobičku z mirno vestjo pripravljene dobesedno stopati čez trupla svojih dolgoletnih odjemalcev in s svojimi zlaganimi prijemi, pa naj gre za preluknjane filtre, s katerimi so na trg dali »lahke« cigarete, ali za prijeme, s katerimi tobak vsiljujejo že otrokom, so ukrepi zagotovo nujni.

Zato se zdi neverjetno, kako veliko vsebinsko ničnega imajo spletni razpravljavci povedati o tematiki, za katero se kaj hitro pokaže, da o njej ne vedo niti osnovnih stvari. V resnici je internetni parlamentarizem že davno presegel meje dobrega okusa – in pri »nedotakljivosti« kadilcev, ki jim v resnici nihče noče nič hudega, saj niso sami krivi, da so postali odvisni od tobaka, ki jim, premosorazmerno s trajanjem kajenja, krade zdravje, človek v resnici zakonodaje na tem področju skorajda omeniti ne bi smel.

V resnici pa takšen odziv daje le še dodatno vodo na mlin industrije, ki ji ni mar za nikogar. In v tem smislu so poslanci danes s šestimi glasovi za novelo tobačnega zakona in osmimi glasovi proti njej (odbor za zdravstvo ima sicer 19 članov) naredili edino razumno potezo. Sramota, ki jo je predstavljal zakonodajni predlog, v katerega so se skrivali argumenti lobistov tobačne industrije, je zdaj vsaj nekoliko zminimalizirana – oziroma tako rekoč zbrisana z zakonodajne agende. Preiskava o sumu nezakonitega vpliva na poslance pa je še v teku, zato se bo komisija za preprečevanje korupcije, ki je preiskavo uvedla na lastno pobudo, o tem izrekla šele, ko bo preiskava končana.

Poslanci so danes s šestimi glasovi za novelo tobačnega zakona in osmimi glasovi proti njej (odbor za zdravstvo ima sicer 19 članov) naredili edino razumno potezo.

Sramota, ki jo je predstavljal zakonodajni predlog, v katerem so se skrivali argumenti lobistov tobačne industrije, je zdaj vsaj nekoliko zminimalizirana – oziroma tako rekoč zbrisana z zakonodajne agende.

V današnji tri ure trajajoči razpravi na odboru za zdravstvo smo slišali marsikaj, a najodmevnejši je bil glas razuma. In stroke. Zdravja, pravzaprav.

Onkološki inštitut Ljubljana je, kot že ničkolikokrat doslej, ponovil boleče jasno sporočilo: vsako leto v Sloveniji diagnozo rak postavijo 15.000 ljudem – pri polovici od njih je bolezen dokazano povezana s kajenjem. 

O tem, kaj bi pomenil triletni odlog uvedbe dokazano učinkovitega ukrepa – enotne embalaže – je prof. dr. Branko Zakotnik, vodja državnega programa za obvladovanje raka (DPOR) in internist onkolog, ki se že štiri desetletja ukvarja z zdravljenjem rakavih obolenj, ponazoril s primerom azbesta. »V bližini Slovenije so vse tovarne, ki so izdelovale plošče iz azbesta, zaprli. Pri nas pa tega dolgo nismo naredili. In posledice? Pojavnost azbestoze in mezotelioma gre danes pri nas 'v nebesa'!« je metaforično prikazal težke posledice neodgovorne odločitve v preteklosti, ki je po njegovem prepričanju povsem primerljiva s predlaganimi spremembami tobačnega zakona. Poslance je kot zdravnik pozval, naj resno premislijo, preden bodo glasovali.

In poslanci so premislili, dobro, tehtno. Nekateri so se pravočasno umaknili, da jim ni bilo treba glasovati, večina se jih je odzvala odgovorno, v skladu z obljubami, ki so jih sejali pred volitvami. Nekateri pa so ostali zvesti sebi in svojim prepričanjem, temelječim na argumentaciji, ki so jo danes predstavniki zdravniške stroke, javno-zdravstvenih institucij, ministrstva za zdravje in civilne družbe dobesedno sesekljali v prafaktorje – ker argumenti tobačne industrije pač nimajo in ne morejo imeti prav nobene teže, ko beseda teče o zdravju.

Kajti, kot je dejal Milan Krek z Nacionalnega inštituta za zdravje (NIJZ), ki se že desetletja bori proti drogam: »Tudi nikotin je droga, zasvojenost z njim pa svetovna epidemija, ki vsako leto povzroči sedem milijonov smrti. Od 427.000 kadilcev, kolikor jih je trenutno v Sloveniji, jih bo predčasno, samo zaradi tobaka, umrlo 217.000. Zato nehajte že enkrat trgovati s smrtmi ljudi! To je najmanj neetično, da ne omenjam česa drugega – poslanci morajo varovati javno zdravje, to je njihova dolžnost!«

Tudi Nina Pirnat, direktorica NIJZ, je bila neposredna: »Podatki o smrtih zaradi tobaka so preprosto grozljivi! Samo v letih od 2012 do 2016 je pri nas zaradi posledic kajenja umrlo 3016 ljudi, starih 30 let ali več.«

Pozivu poslancem, ki so pristavili svoj podpis k sporni noveli tobačnega zakona, naj si premislijo, se je pridružil tudi Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje, tokrat kot predstavnik združenja za državljanski nadzor zdravstvenega varstva, rekoč: »Dejstvo je, da se samo s korupcijo lahko uveljavi moč nekoga, ki nima pravih argumentov – zato lahko nastopamo kot lobisti državljanov, in ne tobačne industrije ali parcialnih interesov.«

Jan Peloza pa je spomnil, da se po veljavni regulativi »tobačna industrija tako ali tako ne sme srečevati s predstavniki ljudstva – in pika.« O tem, kaj se je v konkretnem primeru v resnici dogajalo, smo že pisali – na seji odbora je bil Zdravstveniportal.si omenjen kot prvi medij, ki je včeraj objavil podatke o lobističnih stikih poslancev s tobačno industrijo, zvečer je o tem poročala tudi RTV Slovenija. 

Zakon, ki ga je danes večina (glasujočih) članov matičnega parlamentarnega odbora zavrnila kot neustreznega, res ni in ne more biti v ponos najvišjemu zakonodajnemu organu v državi, ki je slab vtis o moralno-etični šibkosti nekaterih svojih predstavnikov vsaj nekoliko popravil z današnjim glasovanjem. Pa tudi z osebnimi izpovedmi, kot, na primer, poslanec, čigar stara starša, dolgoletna kadilca, sta umrla zaradi raka na pljučih in na grlu. Tudi sam je nekaj časa kadil – ko pa je dobil hčerko, je, kot pravi, cigarete vrgel v koš, zato, da bo njegov otrok čim dlje imel očeta in da bo hčerki lahko za zgled.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.