Novela zakona o zdravniški službi je ena izmed bolj oporekanih »gasilskih« potez vlade v odhodu, pa vendar so jo poslanci danes sprejeli; proti so glasovali edino poslanci Levice in SNS, ki v tej potezi vidijo začetek razgradnje slovenskega zdravstva, medtem ko so se poslanci SDS glasovanja vzdržali. 

Sprejeta zakonodajna rešitev zagotovo ni »sveti gral« slovenskega zdravstva, bo pa precej poenostavila postopke, ki jim mora zadostiti tuj zdravnik, specialist iz tretjih držav, da lahko začne zdraviti paciente na Slovenskem. Nepoznavanje jezika ni več ovira, kar, seveda, velja le za izjemne primere, v katerih strokovna pomoč od drugod pomaga sanirati okoliščine, ki bi lahko vplivale na hudo okvaro zdravja ali na življenjsko ogroženost obolelih.

Premisa, ki je narekovala zdajšnjo »rešitev« za otroško srčno kirurgijo

Prav to pa je premisa, ki je narekovala zdajšnjo rešitev za otroško srčno kirurgijo. 

Za prevajanje bo sicer, glede na zdajšnja zagotovila, poskrbljeno, pri čemer utemeljeno skrb vzbuja zavedanje, kako hitro lahko pride do kratkega stika v komunikaciji ali do nerazumevanja povedanega že med dvema, ki govorita isti (strokovni) jezik. Glede na to, kako občutljivo je pravilno in subtilno sporazumevanje v medicini, v zdravstvu, pri zdravljenju, bi se ti postopki morali odvijati brez vsakršnih motenj, kar pa je, resnici na ljubo, težko verjeti.

Tuji zdravniki, ki bodo pomagali zapolniti praznino, ki je v naši medicini zazevala po odhodu vseh pediatričnih kardiologov s pediatrične klinike ljubljanskega UKC, bodo zdaj, kot je pred sprejetjem novele opozorilo vodstvo zdravniške zbornice, lahko začeli opravljati zdravstveno dejavnost, ne da bi kdorkoli preveril, ali izpolnjujejo pogoje za to. 

Pacienti ostajajo ujetniki obstoječega sistema

Jasno je, da gre za priznane strokovnjake, a po drugi strani takšna ad hoc zakonodajna rešitev ponuja vzorec, po katerem se bodo slejkoprej lahko zgledovali tudi na drugih področjih medicine – in končni »izkupiček« zagotovo ne bo vedno tak, da bi zagotovil optimalno varnost pacientom, ki ostajajo ujetniki obstoječega sistema, kakršnega pač že na Slovenskem imamo. 

In ta je zdaj tudi navzven postal »dvotiren«, zato lahko le upamo, da ne bo dodatno prispeval k odhajanju domačih zdravnikov v tujino, na bolje, kjer bodo obolelim lahko pomagali v urejenem sistemu, kjer bodo za njihovo anamnezo, diagnostiko, zdravljenje in rehabilitacijo imeli na voljo optimalne rešitve in vzvode.

Pri nas po novem v takšnih in podobnih izrednih okoliščinah, kakršnim smo že dobro desetletje, najbolj boleče pa v zadnjih mesecih, priča v primeru otroške srčne kirurgije, ne bo več potrebno, da bi gostujočim zdravnikom, ki bodo plačani po podjemnih pogodbah, izdali upravni akt, s katerim bi jim dovolili opravljanje zdravstvene dejavnosti. Navsezadnje so poslanci s sprejetjem novele v obstoječi pravni red vnesli tudi retroaktivnost, ki po prepričanju vrha slovenske zdravniške stroke zagotovo ni v javnem interesu, saj posledično zmanjšuje varnost najbolj ranljivih bolnikov – otrok.

Prvi sprejeti zakon na predlog vlade v odhodu je (in bo) pomemben precedens

Prvi zakon, ki ga je sprejel državni zbor v novi sestavi, na predlog vlade, ki se poslavlja, bo zagotovo prelomnica v delovanju slovenskega zdravstva. Precedens, ki mu ni para. 

Pa vendarle se je ob današnjem parlamentarnem mletju zdelo, da so številna opozorila, kritično samozavedanje in odpovedovanja političnemu sprenevedanju pristala na skupnem imenovalcu. Negotovost je bila tista, ki je terjala danes sprejeto odločitev, ne glede na njene posledice.

Slovenija nima ne koalicije ne opozicije, nima vlade, z izjemo stare, ki je bila danes popljuvana s prav vseh političnih opcij. Kaj torej narediti, kam umestiti upanje, ki je nujno za rešitev nedopustnega stanja z dolgo zgodovino, za ozdravitev (sistema), ki se utaplja pred našimi očmi, in ki ga je vlada v odhodu, kot smo slišali – in kot je znano – porinila v preteklost, za dobri dve desetletji nazaj?

Rešitev – ali zadnji žebelj v krsto zdravstvenega sistema?

Kot po sprejetju zakonodajnih sprememb zagotavlja dr. Ana Medved, državna sekretarka ministrstva za zdravje, je bil v zadnjih mesecih ministrstvu in ljubljanskemu UKC v pomoč mednarodno uveljavljeni kirurg prof. dr. Igor Gregorič, »ki je v ZDA takšen center, ki ga še vedno vodi, ustanovil popolnoma na novo in nato sodeloval pri vzpostavljanju drugih centrov za zdravljenje srčnih bolezni«. V drugačnih razmerah, v drugačnih okoliščinah … Toda, kot nadaljuje državna sekretarka: »Z njegovo pomočjo in zaradi novele zakona nam je uspelo, da nam bodo v prehodnem obdobju, dokler ne postavimo domače ekipe zdravnikov, pomagali strokovnjaki iz Evrope in ZDA.«

Je torej zdaj poskrbljeno za varnost otrok s prirojenimi srčnimi napakami, bo ta v prihodnje neprimerljivo boljša – ali, nasprotno, slabša, negotova, vedno znova reševana z urgentnimi vzvodi, ki na dolgi rok ne pomenijo nič dobrega?

Počakajmo, slika bo kmalu jasna, izostrena, boleče izpovedna. 

Če smo danes slišali, da bo samohvala odhajajoče vlade, češ da so izpolnili dve tretjini zavez, z današnjo potezo zapolnila še preostalo tretjino in tako zabila še zadnji žebelj v krsto zdravstvenega sistema, čemur bo sledil le še razkroj sistema, potem v tem smislu razloga za veselje ni. 

Slišali smo, da država izobražuje, tujina pa zaposluje – in vemo, da je tako. In slišali smo, da se predstavniki različnih strankarskih polj zavedajo, kako izjemno nujna je celovita sistemska ureditev, ki je takšni premostitveni ukrepi ne morejo nadomestiti, še manj pa popraviti tisto, kar je v zadnjih nekaj letih sprožilo sistemski cunami, ki danes odmeva v nedopustno dolgih čakalnih dobah in v stanju zdravstva, slabšem kot kdajkoli prej. Na splošno, seveda – toda ta predikat splošnosti se dotika vsakogar med nami.

Zato si ne delajmo utvar – posledice današnjega glasovanja se bodo kaj hitro dotaknile vseh nas, tako ali drugače. In takrat bomo vedeli, kje smo in kam gremo.

Foto: Diana Zajec