Oddelek za motnje dihanja med spanjem v sklopu univerzitetne klinike na Golniku vodi asist. Kristina Ziherl, ki je tudi duša simpozija o spalni apneji, na katerem so se letos med drugim posvetili pomenu multidisciplinarne obravnave debelosti, ki je nemalokrat povezana s pojavom obstruktivne spalne apneje, najpogostejše motnje dihanja med spanjem. Letošnje srečanje je bilo zaznamovano tudi s številnimi praktičnimi delavnicami – na eni od njih je Kristina Ziherl prisotnim pojasnjevala, kako sama vedno, ko na oddelku prejmejo nov ventilator, tega najprej preizkusi sama in pri tem preigrava različne scenarije, ki bodo prišli v poštev pri predpisovanju terapije obolelim. In to je pravzaprav bistvo strokovnega poslanstva v skrbi za paciente: ni dovolj le znati in vedeti, treba je tudi občutiti in razumeti. Le v takem primeru je zdravljenje, ki ni preprosto, lahko učinkovito in uspešno.

O ključnih strokovnih izzivih na tem področju medicine pa je asist. Kristina Ziherl podrobneje spregovorila v (video) pogovoru za zdravstveni portal.

Spim, da se ne redim, je morda provokativna teza, ki pa ima zelo trdno osnovo, kajti vsi vemo, da človek v povprečju prespi skorajda tretjino življenja – in tudi ta del življenja mora biti tlakovan s kakovostjo. Kakovost spanca je zelo pomembna, saj vpliva na zdravje organizma. Nam lahko kot strokovnjakinja na tem področju poveste, kaj je ključno za dober spanec, kakšne pa so lahko posledice nekakovostnega spanja oziroma motenj dihanja v spanju, s katerimi se ukvarjate in pri katerih zagotavljate poglobljeno, celostno strokovno pomoč?

Nekakovosten spanec se dokaj hitro odrazi v tem, kako je videti naš dan. Če slabo spimo – iz kakršnegakoli razloga, pa naj gre za motnje dihanja v spanju ali za druge motnje spanja oziroma različne dejavnike, ki vplivajo na spanec –, se praviloma prebujamo nespočiti, zaspani, potrebujemo popoldanski počitek, dremež, lahko smo tudi razdražljivi, čustveno labilni, lahko imamo tudi težave s spominom in koncentracijo.

Če imamo motnjo spanja, zlasti, če gre za motnje dihanja v spanju, pa vemo, da lahko pride tudi do dolgoročnih zapletov te motnje. Predvsem je zelo jasna povezava med najpogostejšo motnjo dihanja v spanju – obstruktivno spalno apnejo (OSA) in zbolevnostjo za srčno-žilnimi boleznimi. Tudi tveganja za razvoj visokega krvnega tlaka, možganske kapi, srčne kapi, motnje srčnega ritma so pri dolgo časa trajajoči obstruktivni spalni apneji zelo velika.

Če se ne motim, pri tem obstaja tudi povezava med pojavnostjo demence in raka.

Vse več je dokazov, da lahko dolgo časa trajajoča spalna apneja vodi tudi v razvoj demence. Obstajajo pa tudi indici, da so določene vrste raka povezane z dolgo časa nezdravljeno obstruktivno spalno apnejo.

Na Univerzitetni kliniki Golnik imate največji laboratorij za ugotavljanje tovrstnih zdravstvenih težav, v sklopu katerega zagotavljate celovito diagnostiko in nudite vso strokovno podporo, ki jo potrebuje oboleli. Katere so najpogostejše težave in kako pomagate obolelim? Kako dolgo pot mora nekdo prehoditi, da pride do uvodne diagnostike in do celovitega zdravljenja?

Najpogostejša težava, zaradi katere bolniki pridejo k nam, je smrčanje. To običajno moti tudi bližnje, ki pa potem dostikrat opazijo, da naši bolniki med smrčanjem oziroma med spanjem nehajo dihati, kar sproži skrb in, seveda, tudi ukrepanje.

Pot do nas je pravzaprav kar dolga. Ker imamo največji laboratorij za motnje dihanja v spanju v Sloveniji, ki se s tem področjem ukvarja najbolj kompleksno, in ker obravnavamo najtežje primere, k nam napotijo zelo veliko pacientov. Koliko časa potrebuje posameznik, da pride do nas, pa je odvisno od tega, kakšne oziroma kako hude so njegove težave, pa tudi od tega, kakšne pridružene bolezni ima ... To pomeni, da ne bomo enako hitro obravnavali nekoga, ki samo smrči, in nekoga, ki ima zaradi zaspanosti že tako velike težave, da se mu je že zgodilo, da je zaspal za volanom – takemu bolniku bomo diagnostiko izvedli zelo hitro, medtem ko bo tisti, ki ga muči le smrčanje, lahko čakal tudi dve leti, da bo prišel do diagnostike oziroma do obravnave.

Sicer pa smrčanje samo po sebi za zdravje ni nevarno, če temu niso pridružene motnje dihanja v spanju.

Lahko mogoče to pot do diagnostike ilustrirate s konkretnim primerom? S primerom, ko se, morda pri človeku srednjih let, pojavi smrčanje; čeprav se pri njem kažejo simptomi kroničnega obolenja, mu diagnoze še niso postavili ...

Pravzaprav je naš najbolj tipični bolnik moški v starosti 55 let, ki je vsaj prekomerno prehranjen, torej ima indeks telesne mase višji od 25 kg/m², praviloma pa je že debel in zelo pogosto ima razvito tudi arterijsko hipertenzijo, zaradi katere se zdravi že vsaj nekaj let. 

Seveda k nam prihajajo tudi drugi bolniki s srčno-žilnimi obolenji – pogosto po miokardnem infarktu, po možganski kapi, s srčnim popuščanjem. Vsem tem bolnikom je zelo pogosto skupno to, da so debeli. 

Kakšna pa je pravzaprav v Sloveniji patologija na tem področju? Kako pogosta je pojavnost motenj dihanja v spanju?

Podatkov za Slovenijo nimamo. Obstajajo pa prevalenčne študije iz tujine, ki kažejo, da je obstruktivna spalna apneja (OSA), ki je najpogostejša motnja dihanja v spanju, prisotna pri desetih odstotkih odraslega prebivalstva. Bistveno pogosteje kot pri ženskah se pojavlja pri moških, pri katerih je prevalenca približno 14-odstotna, medtem ko je pri ženskah 5-odstotna. Obstaja tudi razlika, v katerem obdobju se pojavlja. Pri moških se OSA lahko pojavi kadarkoli v dobi odraslosti, seveda pa s starostjo njena pojavnost narašča, medtem ko je pri ženskah mejnik menopavza, ko se pogostost pojavljanja OSA močno poveča.

Zato zelo spodbujam splošne oziroma družinske zdravnike pa tudi zdravnike nasploh, naj bodo predvsem pri ženskah po menopavzi zelo pozorni, če imajo težave s spanjem. Pogosto se namreč zgodi, da tako ženske kot njihovi zdravniki v takem primeru težave s spanjem preprosto pripišejo menopavzi. V ozadju pa se v resnici lahko skriva obstruktivna spalna apneja.

Kateri pa so največji klinični, raziskovalni izzivi na tem področju?

Verjetno je največji raziskovalni izziv, kako te bolnike učinkovito zdraviti. Vemo namreč, da ima terapija s pozitivnim zračnim tlakom, ki je priporočena terapija za bolnike s pomembno obstruktivno spalno apnejo, veliko težavo: bolniki so dolgoročno v skoraj polovici primerov slabo adherentni, ne sodelujejo dobro pri tej terapiji – za določene vrste drugih terapij pa morda niso primerni kandidati. 

Zato je velik izziv, kako izboljšati terapevtske možnosti. Ugotavljamo, kakšne oblike terapije lahko ponudimo tistim bolnikom z OSA, ki se jim bodisi ne uspe privaditi na CPAP aparat – ta predstavlja najuspešnejšo metodo zdravljenja sindroma obstruktivne apneje v spanju – bodisi niso kandidati za druge oblike terapije (aparat prek maske ustvarja in usmerja tok zraka v dihalnih poteh in tako v njih ustvarja konstantni tlak ter tako mišicam mehkega neba in žrela preprečuje posedanje in zapiranje dihalnih poti, op. a.).

Pri adherenci bolnikov pa je verjetno ključna osnova tudi vzpostavitev dobrega, zaupnega, korektnega odnosa med zdravnikom in pacientom, kajne?

Zagotovo. Pomembno je, da je bolnik dobro poučen o svoji bolezni, da pozna njeno naravo in da ve, kako zdravljenje vpliva na bolezen. Pred leti smo naredili zelo zanimivo študijo, v kateri nas je zanimalo, kako poučenost o bolezni vpliva na sodelovanje pri terapiji – in rezultati so bili zelo povedni. Posamezniki, ki so bili zelo dobro poučeni, so bistveno bolje sodelovali pri terapiji kot tisti, ki so o bolezni vedeli malo. 

Te ugotovitve so vplivale na spremembo klinične prakse; naši bolniki ne dobijo le svetovanja in pogovora pri zdravniku in naših medicinskih sestrah, ampak prejmejo tudi pisne informacije o bolezni in o zdravljenju. 

Bolnikom vedno pokažem tudi primerjalno študijo, v kateri obdobje, ko smo delali diagnostiko, primerjamo z obdobjem, ko se terapija že odvija – in tako ponazorimo, kakšen je učinek zdravljenja. Tako pacienti zelo hitro uvidijo, kako učinkovito terapija stabilizira njihove motnje dihanja v spanju.

Zagotovo je zelo pomembna empatija, tudi v smislu razumevanja, kajti zdravljenje s CPAP aparatom ni enostavno; ta aparat sicer zelo lepo stabilizira motnje dihanja v spanju, vendar predstavlja tujek na obrazu, predstavlja tudi motnjo. In le, če razumemo, da to zdravljenje ni enostavno in da ima bolnik zaradi tega lahko težave, se mu bomo posvetili in bomo njegove težave lahko tudi ustrezno reševali. 

Naši bolniki razen tega, da jim že vnaprej povemo, da jih bomo stalno spremljali oziroma da bodo praktično vse življenje »naši«, dobijo tudi nasvet, naj nam, če imajo težave, to čim prej povedo, da lahko nastalo situacijo čim hitreje rešimo.

Bolnikom tudi vedno povem, da ni moja naloga predpisovanje CPAP aparata, ampak da zdravim njihovo spalno apnejo, kar pomeni, da bom, če se bo pokazalo, da terapija s CPAP aparatom ne bo izvedljiva, poskušala skupaj z njimi najti drugačno rešitev oziroma druge metode za stabiliziranje spalne apneje. Res pa je, da obstaja manjša skupina ljudi, pri katerih se ne obnese nobena od teh terapij.

Čeprav motnje dihanja v spanju niso redek pojav, bi vendarle lahko rekli, da pri prenekaterem obolelem ta težava dolgo ostane brez ustrezne obravnave, brez ustreznega zdravljenja. Kateri so tisti parametri, pri katerih bi kot specialistka pnevmologije še posebej opozorili ljudi, da vendarle zahtevajo pozornost in da obisk zdravnika ne bi bil odveč?

To bi jim svetovala predvsem takrat, ko ugotovijo, da je njihov spanec slabo učinkovit; če so torej zjutraj nespočiti in zaspani iz kakršnegakoli razloga, je prav, da se to razišče, ker ima slaba kakovost spanca neugoden vpliv na kakovost življenja in na druga obolenja, pri čemer ni pomembno, ali gre za posledico spalne apneje ali česa drugega. 

Obisk pri zdravniku bi jim absolutno svetovala takrat, kadar smrčijo in imajo prekinitve dihanja v spanju – enako velja tudi v primeru, ko sicer ne smrčijo, vendar imajo prekinitve dihanja v spanju, saj imajo lahko kakšno drugo obliko motenj dihanja v spanju.

Enako bi svetovala tistim, ki se ponoči pogosto prebujajo, se premetavajo v postelji, tistim, ki občutijo, da je kakovost spanca slaba in ki morajo ponoči pogosto na vodo.

In tak nasvet velja, seveda, pri tistih bolnikih, ki imajo že lahko zaplete motenj dihanja v spanju oziroma motenj spanja, torej pri bolnikih z že razvito arterijsko hipertenzijo in so na 'večtirni terapiji', kar pomeni, da prejemajo po tri, štiri ali pet zdravil za zniževanje krvnega tlaka, a krvni tlak kljub temu še vedno ni urejen – ali pa so po srčni kapi, možganski kapi, imajo motnje srčnega ritma, sladkorno bolezen, so debeli. Za te bolnike vsekakor velja, naj bodo dodatno pozorni na svoje spanje in na kvaliteto spanca.

Simbolični fotografiji: iStock; portret in video pogovor: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani