Kako je mogoče, da vsako leto zaradi posledic nenadnega srčnega zastoja umre nekaj sto Slovencev, ki bi jim takojšnji začetek oživljanja omogočil ne le preživetje, ampak še dolgo in kakovostno življenje?
Odgovor na to vprašanje ne more biti enoznačen, a eno je gotovo: vse prepogosto pride do kratkega stika pri reševanju življenj z oživljanjem – pa ne zaradi zadržkov ali predsodkov, ampak predvsem zaradi strahu in neznanja.
Slovenija se tako za zdaj pri reševanju življenj s pomočjo oživljanja še vedno uvršča v spodnjo tretjino evropskih držav. In to se preprosto mora spremeniti.
V Sloveniji je strah na tem področju bistveno močnejši od znanja – pri nas z oživljanjem začne le 30 odstotkov očividcev, v državah, kjer je ozaveščenost ljudi o oživljanju boljša, pa z oživljanjem začne približno 70 odstotkov očividcev.
Vsako leto bi lahko rešili več 100 življenj
Predsednik Slovenskega združenja za urgentno medicino mag. Rajko Vajd, sicer predstojnik Zdravstvenega doma Ljubljana – Center, poudarja, da je pri odraslih v prvih minutah po srčnem zastoju v krvi in pljučih še vedno kisik, zato bi s takojšnjim ukrepanjem zagotovo lahko rešili življenje nekaj sto ljudem – vsako leto.
V Sloveniji pa se, kot kažejo podatki, za oživljanje odloči le 30 odstotkov očividcev, posledično pa vsako leto umrejo mnogi, ki bi, če bi jih nemudoma začeli oživljati, ta dogodek ohranili v spominu le kot neprijetno epizodo v življenju – in živeli naprej.
Kako to spremeniti? Odgovor se zdi preprost: treba je (pre)poznati znake in nemudoma ukrepati.
S takojšnjo masažo srca pomagamo, da srce doseže vsaj 30 do 40 odstotkov normalnega iztisa; tako zagotovi kisik, glukozo, hranila, ki jih možgani sicer ne bi dobili – posledice pa bi bile nepopravljive.
Ritmično pritiskanje na prsni koš in AED
Človek, ki mu je zastalo srce, se zgrudi, ne diha, je neodziven, lahko ima krče ali hlasta za zrakom.
Če očividec ni povsem prepričan, ali je oseba, ki potrebuje pomoč, doživela srčni zastoj, naj nemudoma pokliče na 112 – oglasil se bo dispečer, ki bo takoj prepoznal resnost situacije in povedal, ali je oživljanje potrebno ali ne.
V skladu z najnovejšimi strokovnimi smernicami zdaj pri oživljanju ni več potrebno tako imenovano dihanje usta na usta (umetni vpihi). Zadostuje že ritmično pritiskanje na prsni koš pet do šest centimetrov globoko – v tem času pa lahko drugi očividec prinese najbližji avtomatski defibrilator (AED), ki omogoča najučinkovitejše ukrepanje.
Ljudje pripravljeni oživljati, vendar jih je strah
Anketa, izvedena lani jeseni, je pokazala, da je velika večina Slovencev (več kot 90 odstotkov) pripravljenih oživljati človeka, ki doživi nenadni srčni zastoj, vendar tega potem ne naredijo – zaradi neznanja in strahu pred ukrepanjem, zaradi bojazni, da človeka, ki sicer potrebuje takojšnjo pomoč, ne bi fizično poškodovali.
Poveden je, denimo, podatek, da kar 60 odstotkov starejših od 55 let sploh ne ve, kaj je avtomatski defibrilator. Med anketiranimi, ki niso pripravljeni oživljati – ne glede na to, ali bi to pomoč potreboval nekdo od bližnjih ali neznanec –, je neznanje glavni vzrok za neuporabo AED.
Kljub temu, da uporaba avtomatskega defibrilatorja ni nekaj zapletenega in da je bojazen, da bi z električnim sunkom povzročili dodatno, nepopravljivo škodo, povsem odveč, je strah glavni vzrok za »zamrznitev« očividca v akutni, stresni situaciji.
Vsako minuto, v kateri očividec okleva z začetkom oživljanja, se verjetnost, da bo človek s srčnim zastojem preživel, zmanjša za deset odstotkov.
A prav zavedanje, da lahko rešimo ugašajoče življenje, bi moralo biti glavni razlog za oživljanje.
Kar 70 odstotkov srčnih zastojev se namreč zgodi v domačem okolju, 55 odstotkov pred pričami, ki bi lahko ukrepale, a nemalokrat, zaradi žalosti, stresa in bolečine, ne morejo narediti nič drugega kot poklicati na pomoč.
Taka praksa se preprosto mora spremeniti – in k temu naj bi pripomogli tudi brezplačni tečaji oživljanja, ki se jih velja udeležiti, bodisi da to znanje pridobimo ali da ga osvežimo.
Število preživelih po srčnem zastoju je prav po zaslugi takojšnjega začetka oživljanja kar do štirikrat večje kot v primeru, če si opazovalec ne upa ukrepati in raje počaka na strokovno pomoč.
večja je možnost preživetja, če človeka, ki mu zastane srce, takoj začnejo oživljati
Tudi v Slovenskem reanimacijskem svetu, ki mu predseduje doc. dr. Primož Gradišek, želijo takšno stanje spremeniti in predvsem s pomočjo povečanega števila praktičnih usposabljanj povečati možnost preživetja po nenadnem srčnem zastoju.
Foto: iStock
»Iz svoje prakse poznam primere, ko so človeka, ki je imel srčni zastoj, oživljali zelo dolgo – pa je preživel, z minimalnimi posledicami,« pravi dr. Gradišek. Le z oživljanjem je treba začeti, takoj.
Verjetnost, da nam bo človeka z zastojem srca uspelo oživiti, je zelo velika, če naredimo tri ključne stvari:
- takoj pokličemo na telefonsko številko 112;
- takoj začnemo stiskati prsni koš;
- oseba, ki je v bližini, naj nemudoma prinese najbližji avtomatski zunanji defibrilator, saj ta omogoča bistveno učinkovitejše ukrepanje.
Odzivni časi ekip nujne medicinske pomoči – predolgi
Tudi v slovenskem združenju za urgentno medicino se zavedajo, da so zaradi objektivnih okoliščin, v katerih so pri nas primorane delovati ekipe nujne medicinske pomoči, njihovi odzivni časi bistveno predolgi.
»Odzivni časi so taki, da si res želimo, da bi vsak Slovenec znal in hotel pomagati takoj, brez razmišljanja, brez oklevanja,« poudarja mag. Vajd, predsednik združenja.
Osem minut v Ljubljani, marsikje bistveno več
Kakšen naj bi bil idealni dostopni čas? Od prejetja klica do prihoda k bolniku bi smelo miniti največ od sedem do deset minut.
V urbanih območjih Slovenije, tudi ali predvsem v Ljubljani, ekipe nujne medicinske pomoči tem časovnim okvirom zadostijo. Drugače pa je na bolj odmaknjenih področjih, kjer je dostopni čas bistveno daljši.
Pa tudi sicer je tako, da že v sprejemljivem dostopnem času – v osmih minutah po nenadnem srčnem zastoju – možnosti obolelega niso optimalne. V osmih minutah se namreč možnost za preživetje zmanjša za 80 odstotkov. Zato je v takih primerih dobesedno življenjsko pomembna vloga mimoidočih, očividcev. S takojšnjo masažo srca očividec, ki se ne boji ukrepati, srcu obolelega pomaga, da doseže vsaj 30 do 40 odstotkov normalnega iztisa in tako zagotovi kisik, glukozo, hranila, ki jih možgani sicer ne bi dobili – posledice pa bi bile nepopravljive.
