Seveda pa je tudi pri tem stanju pravočasno ukrepanje nujno, kajti globoka venska tromboza, ki povzroči pljučno embolijo, je prav tako lahko smrtno nevarna.

Kakšni so znaki, po katerih je mogoče prepoznati globoko vensko trombozo? Eden od znakov je oteklost noge, ki ne uplahne čez noč; spremljajo jo topa, neznačilna bolečina, hitri srčni utrip, težko dihanje.

Tudi do en meter dolgi strdki

Zdravnik v takem primeru pacienta pošlje na ultrazvočno preiskavo, s katero je mogoče preveriti stanje ven in odkriti strdek.

Skorajda neverjetno se zdi, da so tovrstni strdki lahko dolgi tudi meter ali več, vijejo se lahko, na primer, vse od golenice do medenice.

Če se del strdka odtrga in gre po krvi v pljuča, lahko strdek s tem, ko zapre krvni obtok do pljuč, povzroči nenadno smrt.

Med pomembnejšimi tveganji je dolgotrajno mirovanje

Med dejavniki tveganja za nastanek venske trombembolije – ta je najpogostejši vzrok smrti v bolnišnici in tretji najpogostejši srčno-žilni zaplet – so dednost, nosečnost in poporodno obdobje, starost in nekatere bolezni, med katerimi prednjači rak. Tumorske celice namreč zelo hitro rastejo in propadajo, v svojem življenjskem obdobju pa v kri oddajajo membranske vezikle; iz teh se tvorijo snovi, ki spodbujajo strjevanje krvi.

Med dejavniki tveganja za nastanek globoke venske tromboze so tudi daljša neaktivnost, ko se, na primer, posamezniku zgodi, da zaradi bolezni za daljši čas obleži v postelji; do tega lahko pride tudi med dolgim poletom, zaradi več ur trajajočega tako rekoč nepremičnega sedenja.

Podobno tveganje prinašajo tudi velike operacije, predvsem ortopedske in abdominalne, hujše poškodbe na nogi, zaradi katerih mora poškodovani dolgo imeti mavec, prekomerna telesna teža in jemanje estrogena.

Pomoč ne s trombolizo, ampak z antikoagulacijskimi zdravili

Prof. dr. Aleš Blinc, predstojnik kliničnega oddelka za žilne bolezni interne klinike ljubljanskega UKC, ob tem pove, da imajo vene dobro razvit kolateralni obtok, zato večino obolelih lahko rešijo. Vendar ne s trombolizo, s katero v štirih urah in pol po ishemični možganski kapi lahko uspešno raztopijo krvni strek, ki je zamašil žilo. Za takšen intervetni poseg se pri venski trombemboliji odločijo le v primeru, ko pri pacientu ni nevarnosti, da bi med aktivnim raztapljanjem strdka začel krvaveti, saj bi se s tem njegova ogroženost le še dodatno povečala.

Pri tem obolenju je običajno zdravljenje z antikoagulacijskimi zdravili. V res redkih primerih pa ta zdravila pacientu predpišejo tudi preventivno – na primer bolnikom po dolgotrajnem zdravljenju v bolnišnici, nepokretnim ali posameznikom, ki po venski trombozi nujno potrebujejo dodatno zaščito. Med takimi je bila, denimo, pacientka, ki je po trombemboliji že okrevala, potem pa je zanosila in potrebovala zaščito pred ponovnimi tovrstnimi zapleti.