»Zdravniki, medicinske sestre in bolniki nismo številke v vaših prirejenih statistikah – mi smo živi ljudje!« V današnjem javnem pismu, naslovljenem na ministrstvo za zdravje in zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), zdravniki družinske medicine javno postavljajo jasno diagnozo slovenskemu zdravstvenemu sistemu: anafilaktični šok.
Prof. dr. Tomislav Klokočovnik, predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, odhaja. Zaradi pritožb in obtožb skupine zdravnikov. Upravičenih ali povsem krivičnih? In kakšne bodo posledice tega dejanja, ki skorajda preveč srhljivo spominja na dogajanje, povezano z otroško srčno kirurgijo? Več o tem v intervjuju s prof. dr. Tomislavom Klokočovnikom za zdravstveni portal.
Revolt zdravnikov, ki delajo v osnovnem zdravstvu, odmeva in dobiva tudi celovito sindikalno podporo, v konkretnih zahtevah za udejanjenje standardov in normativov. Medtem ko sindikata Praktik.um in Fides napovedujeta radikalne ukrepe, pa minister za zdravje Samo Fakin po drugi strani ocenjuje, da razmere v zdravstvu v resnici niso tako zelo katastrofalne, kot bi lahko sklepali po odzivih slovenskega zdravništva.
Danes je začel veljati novi pravilnik o receptih za osebno rabo, ki to pravico odvzema približno 1000 slovenskim zdravnikom, ki so brez licence – bodisi je nimajo več, ker so prenehali delati kot zdravniki in so tako izgubili dovoljenje za opravljanje zdravniškega dela, ali pa je še nimajo, ker še niso opravili specialističnega izpita. In prav pri slednjih prihaja do nevzdržnega paradoksa – ti mladi zdravniki namreč lahko zdravijo paciente, izgubili pa so pravico, da bi predpisali zdravila sebi ali svojim bližnjim.
Pred letom dni ad hoc sprejete določbe zakona o pacientovih pravicah, ki naj bi pripomogle k skrajšanju čakalnih dob, razbremenile preobremenjene zdravnike v osnovnem zdravstvu in zagotovile doslednejše in ažurnejše udejanjanje pravic pacientov, so že v izhodišču dobile slabo popotnico. Zdravniki so takrat odločevalce argumentirano opozarjali, da načrtovani prijemi ne bodo pripomogli k izboljšavam, vendar jim nihče ni prisluhnil. Razmere v osnovnem zdravstvu danes boleče potrjujejo upravičenost svaril. Na novo naložena administrativna bremena, v nekaterih delih povsem nedomišljena in nepotrebna, pa zdravnika, ki je zaradi njih prisiljen v komunikacijo z računalnikom, pri čemer mora slediti nenehno spreminjajočim se navodilom plačnika, dobesedno odvračajo od pacienta.
Minister za zdravje Samo Fakin je ob prevzemu štiriletnega mandata napovedal številne ukrepe, ki naj bi izboljšali dostopnost zdravstvenih storitev. Bil je zelo konkreten: v prvem letu ministrovanja se bodo čakalne dobe prepolovile, v dveh letih, do septembra 2020, pa naj čakalnih dob sploh ne bi bilo več. Prvih 100 dni mandata nove vlade je mimo, zato so tudi analitiki kompleksnega zdravstvenega sistema in njegovih najbolj ranljivih mest pobliže pogledali novonastalo sliko in preverili, kaj je bilo doslej narejeno. So čakalne vrste danes že kaj krajše? Odgovor je, na žalost, nikalen.
V resnici si je težko predstavljati, na kako neverjetne in nepredstavljive ovire v sistemu, ki naj bi mu prvenstveno nudil zaščito, naleti človek, ko resno zboli. Ko ustaljeni tok življenja njega in njegovih bližnjih nenadno in nepričakovano povsem preusmeri težka, nepredvidljiva bolezen, pri čemer je izid te življenjske preizkušnje včasih nemogoče napovedati. Kot da že diagnoza sama po sebi ne bi bila dovolj stresna in boleča, se začno kopičiti številne dileme, težave in vprašanja, odgovori pa se vse prepogosto izgubijo v sistemskem labirintu, za katerega se zdi, kot da bi bil ustvarjen za zapletanje, oteževanje in krajo upanja v času, ko je pravzaprav upanje tisto edino, kar sploh še ostane človeku v stiski. Kot da breme bolezni samo po sebi ni dovolj, ampak mora nastala razpoka v življenju dobiti odmev še v izgubi socialne varnosti.
Slovenija ima zagotovljeno dobro dostopnost do zdravil. Stroški zdravil na recept so med najnižjimi v Evropi, ne le po zaslugi določitve najvišje dovoljene cene za posamezno zdravilo, ampak tudi ali predvsem po zaslugi pogajanj med zavodom za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in farmacevtskimi podjetji o dodatnih popustih.
»Ne morem se več ukvarjati z norostmi naših politikov. Še tistih nekaj sekund, ki so ostale za pregled bolnika, naj bi zdaj porabil za detektivsko delo za ZZZS, kot njihov zavarovalniški agent,« ugotavlja Dušan Baraga, splošni zdravnik in pediater iz Zdravstvenega doma Cerknica. Danes se je v njegovi ambulanti zvrstilo 105 bolnikov, v ponedeljek 100, nikoli pa jih ne pregleda manj kot 80 na dan. Potem pa napoči čas za papirologijo, ki je je vedno več.
Zadnja seja skupščine zdravniške zbornice je izzvenela kot inscenacija dramskega dela z nepredvidljivim dramaturškim lokom, v katerem se je v nizu stanovskih pričevanj vsako naslednje zdelo še bolj boleče in prežeto s še manj upanja, dokler se zgodbe zdravnikov družinske medicine z vseh koncev Slovenije niso zlile v en sam vtis: družinska medicina res ugaša, pred našimi očmi. Nič kaj dosti bolje ni v primarni pediatriji in ginekologiji.