Hematologija

Bolniki sicer ostajajo optimistični, vendar jih utemeljeno skrbi, če bo zdravljenje krvnih bolezni v prihodnje lahko ostalo na tako visoki ravni, kot je zdaj

Bo slovenskemu javnemu zdravstvu uspelo ohraniti doseženo visoko raven zdravstvene oskrbe in dostopnosti do najsodobnejših oblik zdravljenja? Res je, da se sistemski temelji majejo že dolgo, a v zadnjem obdobju se razpoke teh temeljev občutno povečujejo. V vseh vejah medicine zmanjkuje kadra, zdravstveni timi so vse bolj zdesetkani, podobno je tudi v administraciji in drugih podpornih službah. Pacienti pa čakajo, vedno dlje – in vse bolj zaskrbljeno zrejo v prihodnost. O tem so v septembru, mesecu, posvečenem ozaveščanju o krvnih obolenjih, zlasti krvnih rakih, spregovorili tudi oboleli, ki jih utemeljeno skrbi, kako bo v prihodnje sploh mogoče ohraniti oziroma izboljšati dostopnost do zdravstvenih storitev ter spodbuditi sistemske mehanizme za čimprejšnjo ureditev celostne rehabilitacije pa tudi čim širše dostopnosti do paliativne oskrbe.

Rak

Krvni raki: diseminirani plazmocitom, bolezen, ki se zlepa ne poslovi, vendar človeku pusti živeti

Diseminirani plazmocitom je le eden od številnih obrazov krvnega raka; značilno za to onkološko bolezen je nenadzorovano razraščanje rakavih, klonsko spremenjenih belih krvnih celic (plazmatk). Če so te celice zdrave, proizvajajo protitelesa in tako človeški organizem varujejo predvsem pred različnimi bakterijskimi okužbami. Rakave plazmatske celice pa izpodrivajo zdrave krvne celice iz kostnega mozga, zato je organizem posledično bolj izpostavljen okužbam in slabokrvnosti, poveča se pojavnost krvavitev. Spremenjene celice, ki se razširijo po krvi, prizadenejo okostje – od vretenc hrbtenice do kosti medenice, od dolgih kosti na rokah in nogah do lobanje, lahko pa obremenijo tudi območje žrela in glave, kjer je veliko limfatičnega tkiva. Zdravljenje, ki ga omogoča sodobna medicina, je sicer uspešno, učinkovito – vendar se bolezen slejkoprej vrne. Diagnozo diseminirani plazmocitom pri nas vsako leto postavijo najmanj 120-krat – pogosto starejšim, vendar bolezen svoje žrtve ne izbira glede na njeno starost.