Bodo depresijo, anksiozne motnje, psihoze in druga resna stanja v prihodnje res (lahko) obravnavali psihoterapevti, ki ne znajo postaviti diagnoze, ne prepoznajo nevarnih stanj in ne znajo izbrati ustreznega zdravljenja?
Že v preteklosti v prenekateri točki oporekano urejanje psihoterapevtske dejavnosti, ki naj bi pripomoglo k skrajševanju čakalnih vrst na klinični ravni, v zdravstveni sistem umešča nov poklic. Poklic psihoterapevta. Ta bo lahko deloval precej samosvoje in samoiniciativno, saj kljub temu, da bo delal v sklopu zdravstva, ni zavezan osnovnim prvinam in temeljnim načelom zdravstvene dejavnosti, s čimer se rušijo temelji varne in kakovostne obravnave bolnikov. Zato so se združenja in razširjeni strokovni kolegiji (RSK), ki pokrivajo področja klinične psihiatrije, klinične psihologije in klinične psihoterapije – torej področja, kjer sta strokovna obravnava in podpora namenjeni otrokom, mladostnikom in odraslim –, kljub dosedanji ne(u)slišanosti pri odločevalcih, odločila izreči ponovni javni »ne« uvedbi neklinične psihoterapije v zdravstvu. Po njihovem trdnem prepričanju bi sicer nedomišljeni in strokovno nepretehtani odmiki od klinične psihoterapije v praksi neposredno vplivali na varnost pacientov.