Nevrodegenerativne bolezni

Parkinsonova bolezen: z gibanjem je mogoče vplivati na potek bolezni, saj tako spodbudimo nastajanje novih možganskih celic, krepimo obstoječe, sproščajo pa se tudi biokemični prenašalci, med njimi dopamin

Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, ki je tudi predsednik društva bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika, se je v dolgoletni profesionalni karieri srečal z vrsto bolnikov s parkinsonovo boleznijo, ki se jim, kot pravi, zahvaljuje. »Zahvaljujem se jim, ker vztrajajo in ostajajo aktivni – čeprav vedo, da smo jim diagnosticirali kronično, neozdravljivo, napredujočo bolezen, ki zelo boleče poseže v njihova življenja in življenja njihovih bližnjih. Zahvaljujem se jim, ker razumejo, da je na voljo veliko načinov in pristopov za izboljševanje kakovosti življenja, bolezni navkljub. Tega ne dosežemo zgolj z zdravili, ampak tudi s podporo, gibanjem, druženjem in empatijo.« Ob tem pa, skupaj z vodstvom Centra za ekstrapiramidne bolezni Nevrološke klinike ljubljanskega UKC, opozarja tudi na nujnost čimprejšnje odprave sistemskih vrzeli, zlasti tistih, ki povzročajo kratke stike pri zagotavljanju pravočasne obravnave obolelih v vseh fazah bolezni.

Nevrodegenerativne bolezni

Parkinsonova bolezen se razvije zaradi prehitrega odmiranja živčnih celic v možganih. Kako jo čim učinkoviteje obvladovati?

Parkinsonova bolezen je predvsem bolezen gibanja; razvije se zaradi prehitrega odmiranja živčnih celic v možganih, ki ne omogočajo le normalnega gibanja, ampak so odgovorne tudi za mnoge druge funkcionalnosti. S parkinsonovo boleznijo, zaradi katere oboleli postane počasen, okoren, ne zmore obvladovati tresenja rok, pogosto pa ima težave tudi s koncentracijo, spanjem, prebavo in razpoloženjskimi motnjami, se pri nas spoprijema skoraj 11.000 ljudi.

Nevrodegenerativne bolezni

Kako pri tako kompleksnem problemu, kot je parkinsonova bolezen, sestaviti vse koščke sestavljanke?

Parkinsonova bolezen, napredujoče nevrodegenerativno obolenje možganov, se kaže z zelo različnimi obrazi in lahko zelo dolgo ostane neprepoznano, zlasti v takih primerih, ko se pred pojavom tresavice (tremorjem) ali upočasnjenosti gibov oboleli lahko tudi več let spopada z različnimi nemotoričnimi simptomi. Bolniki, ki imajo, denimo, bolečine v sklepih ali v prsih, motnje pri uriniranju (pri moških se pojavijo tudi erektilne motnje), napade tesnobe, so depresivni, imajo težave s prebavo (zaprtje), moten spanec (neprijetne sanje, bolnik med spanjem kriči, brca), pomoč praviloma iščejo pri številnih drugih specialistih, le pri nevrologih ne. A prav navedeni znaki izrazito vplivajo na to, kam se bo nagnila diagnostična tehtnica.