Zgodba o nenadni bolezni, ki jo v bolnišnici uspešno pozdravijo in pacienta spet postavijo na noge, se ne konča z odhodom iz bolnišnice. Nasprotno, takrat se pravo delo šele začne – predvsem za obolelega. »Vseživljenjska rehabilitacija po srčno-žilnem dogodku je nujna, zahteva bolnikov čas in odločenost, vztrajnost pri tem početju; vsaka nedoslednost se pokaže takoj – v hitrejšem napredovanju bolezni, z izgubo telesne zmogljivosti, s slabšo kakovostjo življenja,« poudarja prim. Janez Poles, ki kot zdravnik dela v bolnišnici Topolšica, je pa tudi predsednik Zveze koronarnih društev in klubov Slovenije. Za zdravstveni portal sva se pogovarjala o izzivih na tem področju – tudi o tem, kako neprecenljivo za slehernega pacienta je spoznanje, da bo z angažiranim odnosom do celovitega zdravljenja in rehabilitacije lahko izrazito spremenil življenjsko pot, ki je pred njim.

Tretjina bolnikov, pri katerih pride do akutnega koronarnega sindroma, danes še vedno umre – pa ne bi bilo treba, da je tako, kajti imamo vrhunsko medicino, ki zna in zmore rešiti posledice akutnih zapletov in stanj ter poskrbeti tudi za rehabilitacijo. A v teh postopkih, ki so, vsak zase, sicer povsem dovršeni, je še vedno mnogo vrzeli. Pa pri tem ne gre le za nedopustno dolge čakalne dobe za diagnostiko in zdravljenje, za slabo dostopnost do zdravstvenih storitev; do kratkih stikov pride zaradi slabe oziroma prepozne prepoznave ogroženosti obolelega, kjer bi bilo sicer s pravočasnim in nebolečim ukrepanjem mogoče preprečiti prenekateri zaplet. ​​​​

Zato nikakor ne velja pozabiti na redno, dosledno skrb za zdravje in na pomen rednega preverjanja vrednosti krvnega tlaka, krvnega sladkorja (glukoze v krvi) in holesterola – ter pri poslabšanju teh vrednosti poskrbeti za njihovo izboljšanje. Marsikdaj je to mogoče doseči »zgolj« z večjo doslednostjo v skrbi za zdravje in dobro počutje, pa naj gre za način prehrane, za gibanje ali za odpovedovanje škodljivim razvadam. 

Srčno-žilne bolezni so pri nas še vedno najpogostejši vzrok za prezgodnje umiranje. Kaj storiti, da bi čim dlje zamaknili njihovo pojavnost, kaj storiti, da bi jih preprečili – oziroma kaj narediti, kar se tiče stroke, da bi obolele odkrili čim bolj zgodaj in jih čim uspešneje zdravili?

V bistvu gre za zelo širok problem, ki ponuja številne izzive, že od otrokovega rojstva naprej; gre za različne vloge, najprej družine, potem šolstva, zdravstva in države. Če gremo z vrha navzdol, bi na ravni države pričakoval, da bomo bolnike oziroma prebivalstvo čim pogosteje seznanjali z razumljivimi informacijami o problemih zaradi aterosklerotičnih žilnih bolezni, o dejavnikih tveganja, predvsem pa o tem, kaj napraviti, da te dejavnike zgodaj odkrijemo in da bolezni, če se že pojavijo, začnemo zgodaj zdraviti.

To je problem, ki zahteva vključevanje širših množic, najprej pa, seveda, zdravstvene službe. V Sloveniji smo preventivne programe po letu 2000 izredno dobro zastavili, izvajali pa so jih Združenje kardiologov Slovenije, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), zdravniki oziroma zdravstveno osebje v osnovnem zdravstvu ter številne asociacije, ki se angažirajo na tem področju. Ukrepi primarne preventive so Slovenijo pred leti postavili med razvitejše države Evrope, kajti umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni nam je uspelo znižati pod 40 odstotkov.

Pa smo pri primarni preventivi še vedno tako uspešni?

Mislim, da smo. Vendar je treba pričakovati, da se trend, ki se na začetku zelo strmo dvigne, sčasoma upočasni, dokler ne dosežemo platoja. Menim pa, da je do tega platoja še daleč.

Družina mora otroku privzgajati življenjske navade, ki ga v življenju vodijo po poteh zdrave prehrane, nekajenja, redne telesne dejavnosti, izogibanja kvarnim navadam. Ampak to je potem treba tudi v resnici početi. Danes so mlade družine v intenzivnem zagonu pridobivanja materialnih dobrin, stanovanja, po drugi strani se odvija velika bitka za položaj v službi, otroci pa so pogosto prepuščeni sami sebi, cesti, telefonu, spletu ... In to je slabo. Otroci se zasedijo, postanejo zamaščeni, debeli, posegajo po prehranskih nadomestkih, ki niso zdravi.

Problem je tudi šolstvo, ki pa se v resnici začne že v vrtcu. Otroka je treba naučiti, da mora živeti zdravo in skrbeti za zdravje. V šolskem kurikulu sicer so vsebine, ki se kdaj pa kdaj dotaknejo zdravja – a problemov je veliko, od šolske prehrane do telesne dejavnosti, gibanja, športnih dnevov, ki so redki. V srednji šoli pa so mladi pravzaprav bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Na fakulteti opažamo upad povprečne telesne dejavnosti; ta se nekoliko poveča pri mladih družinah, ko brez tekanja za otroci preprosto ne gre. Potem pa se vse skupaj umiri. 

Zato je nujno spodbujanje – neposredno in vedno! Da bodo ljudje nasploh na podlagi aktualnih, razumljivih informacij začeli razmišljati o tem, da morajo nekaj narediti zase tudi v obdobju, ko so zelo zdravi in se počutijo fit, kajti že takrat morda v sebi nosijo zametke bolezni. Ne morejo in ne smejo zamahniti z roko, češ: Meni pa se kaj takega ne bo zgodilo, saj se tako dobro počutim.

V bistvu je tako, da besedno zvezo 'zdrav življenjski slog' slišimo praktično skorajda ob vsakem koraku, vsak dan – pa vendar ostaja občutek, da se človek pomena takega načina življenja začne zavedati šele takrat, ko dobi diagnozo, ko zboli. Prej pa se tovrstno opozarjanje marsikomu zdi odveč ...

Ja, tako, kot gremo pogosto tudi mimo slogana, po katerem prvih 50 let zapravljamo zdravje, naslednjih 50 – če jih doživimo –, pa se trudimo, da bi ga povrnili. In to je velika napaka! Zdravje moramo ohranjati takrat, ko ga imamo. Tako kot nekdo, ki kopiči novec na novec – če nima nič, ne more ustvarjati, zato človek mora skrbeti za to, da bo nekaj malega ustvaril. Enako je z zdravjem: dobimo ga položenega v zibelko. Praviloma smo vsi zdravi, redki so bolni ali hudo bolni že ob rojstvu. Potem pa z zdravjem delamo po svoje – in to je po moji oceni velika katastrofa.

Kontakt je v zdravstveni službi včasih zelo zelo moten. Tudi epidemija je pokazala, da smo se nenadoma ukvarjali samo s COVID bolniki, medtem ko smo na druge, kronične bolnike, tudi na srčno-žilne bolnike, pozabili oziroma jih zavestno, namenoma ali nenamenoma, omejili v smislu gibalne kulture. Zaprli smo državo, zaprli smo domove za starejše, zaprli smo občine – in postali omejeni na zelo majhen krog. Ljudi pa nismo spodbujali k ohranjanju aktivnosti, k hoji po stopnicah, če ne morejo ven, k hoji po vrtu, okrog hiše, k telovadbi, k izrabi vseh obstoječih možnosti, zaradi katerih se ni treba odpraviti v fitnes ...

Po vsej verjetnosti se bomo resničnega bremena sindemije oziroma bremena vseh bolezni, ki so med pandemijo šle svojo pot, zavedli šele čez čas ...

S tem se strinjam, toda že danes se dogaja, da z vrhunsko medicino v akutnem trenutku, ob akutnem dogodku opravimo odlične storitve – razširimo žilo in vstavimo žilno opornico, bodisi v vratno ali v periferno žilo bodisi v srčno, koronarno arterijo pa tudi v možganske arterije – in bolnika rešimo. Pa vendar je to samo začetek poti. 

Določen interventni poseg, gledano s strokovnega vidika, ni celovita zdravstvena oskrba, če poleg terapije z zdravili ne poskrbimo tudi za vseživljenjsko rehabilitacijo, ki bi jo bolnik moral izvajati. 

Telesna nedejavnost je namreč zelo velik dejavnik tveganja za nadaljevanje zgodnje ateroskleroze; zaradi fizične neaktivnosti se spremeni telesna teža, spremenijo se strukture maščob, pojavlja se sladkorna bolezen in tudi socialno postanemo slabše komunikativni.

Zato je človeka takoj, ko doživi takšen nenadni dogodek, ki ga rešijo bodisi z interventnim pristopom bodisi z operativnim posegom, treba začeti animirati in pri vztrajati tako dolgo, da bo na koncu stopil na pot korektne, vodene, vseživljenjske rehabilitacije. 

In tu se je pred 40 leti v Sloveniji prižgala svetla iskra: v Ljubljani je zaživel prvi koronarni klub; ustanovila ga je prof. Irena Keber s sodelavci. Potem smo koronarne klube in društva ustanavljali tudi drugod po Sloveniji; danes jih je 17, pred 25 leti so se združili v zvezo. Zveza skrbi za izvajanje in bogatitev programov vseživljenjske rehabilitacije, za usposabljanje in izobraževanje vaditeljev ...

Kolikšen pa je delež bolnikov, ki se po akutnem dogodku vključijo v takšno celovito rehabilitacijo in s tem tudi v sekundarno preventivo – in ki tako čim dlje ohranjajo ponovno pridobljeno zdravje?

Mislim, da je ta delež še vedno premajhen. V statističnih podatkih sicer na evropski ravni beležimo strukturne podatke v smislu, koliko bolnikov smo seznanili s sekundarno rehabilitacijo in jih usmerili k udeležbi. Po dolgoletnih naporih nam je uspelo organizirati mrežo ambulantne rehabilitacije po infarktu ali katerem drugem nenadnem bolezenskem dogodku, ki pa ne zajame vseh bolnikov. 

Potem, ko bi oboleli po 36 urah rehabilitacije, ki se raztegne na približno tri mesece, z rehabilitacijo morali nadaljevati tudi v koronarnih društvih in klubih, se njihovo število izrazito zmanjša. Zakaj? Zato, ker bolniki začutijo, da so po prvi fazi okrevanja spet zaživeli; mislijo, da so se vrnili v stanje pred dogodkom, mislijo da bodo zmogli – toda ni tako. Vseživljenjska rehabilitacija zahteva več elementov: voljo, red, čas in osebni angažma. To pa je problem, ki je človeku zelo pogosto tuj. Lažje je sedeti, lažje je brati, lažje je vedeti, lažje je znati, veliko težje pa je – narediti.

Kaj pa, denimo, zdravniki najbolj pogrešate v celoviti skrbi za bolnike, povsem po sistemski plati? Vemo, da je kadrovski problem v zdravstvu pri nas zelo resen, temu sledi tudi problem logistike, organizacije. Težko je celotno dejavnost strniti tako, da bi tekla res nemoteno. Kaj bi si želeli, da bi se v našem zdravstvu zgodilo po reformni plati?

Želim predvsem to, da bi se vrnili k osnovnemu izhodišču: da bi začeli spoštovati Hipokratovo zaprisego. Da bi počasi zameglili in izbrisali primarno pot evru, tudi v zdravstvu. Ko kot zdravnik stopiš na to pot, gre za poslanstvo. Za odločitev, da si prijatelj, partner bolniku, da prestopiš tudi meje osmih ur, da včasih presežeš tudi lastno cono udobja in da – tudi na račun nekaterih stvari, ki niso ravno idealne za družinsko življenje – pomagaš bolnikom. Nisem kardiolog samo osem ur, zgolj v času, ko sem v službi. Moj telefon zvoni kadarkoli, kajti če te bolnik potrebuje, te res potrebuje – in kadar kliče, kliče iz stiske. 

Kadrovsko se moramo okrepiti, vendar s treznostjo in logistiko. Ko sem bil direktor bolnišnice, smo vodstva bolnišnic oziroma direktorji na začetku še imeli možnost, da sami zastavimo kadrovsko strategijo. Potem nam je to možnost politika odvzela, s prekvalificiranjem lokalnega specializanta v državnega. In kaj se je zgodilo? Specializant, ki smo ga izbrali, se je specializiral za nas – ko je končal specializacijo, pa je lahko odšel kamorkoli v Sloveniji, ker je bil slovenski specializant. Danes se nam dogaja isto, ker smo del EU. 

Zame je to nesmisel, totalno zavožena pot. Če zdravnika, ki za prebivalce te dežele opravlja socialno, družbeno, zdravstveno, življenjsko pomembno delo, primerjam s športnikom – kaj se zgodi? V kolektivnih športih noben klub ne bo pustil igralca mirno oditi iz kluba, če je vanj vlagal dolga leta. Če se po analogiji vrnem k zdravnikom: štiri leta specializacije je tudi po moji pogodbi, ki sem jo podpisal, pomenilo, da bom najmanj toliko časa ali celo dvakrat toliko delal v bolnišnici, ki me je izobrazila, sicer bom moral te stroške povrniti. In to se mi zdi normalen odnos. Kajti to ni obvezno izobraževanje, to ni osnovna šola. 

Medtem ko so drugje v svetu pripravljeni plačati tudi fakulteto, je pri nas izobraževalni proces v glavnem še vedno zastonj. Ne trdim, da bi moralo biti brutalno drugače, kot je, toda zavedati bi se morali, da gre za kakovost – in da ima nekdo, ki ga izobrazijo za zdravnika, za specialista, moralno obvezo, da temu narodu tudi nekaj vrne. Ne pa, da reče na svidenje, adijo – in odide. In potem jočemo, da nam usposobljeni kirurgi odhajajo iz obeh univerzitetnih kliničnih centrov, da iščejo poti v Avstrijo ... Zakaj ne? Toda Evropa naj v takem primeru zagotovi vzporedno nadomestilo, ne le finančno. V časovnem razkoraku pa naj nam omogoči, da z njihovimi sredstvi izobrazimo druge strokovnjake. To je edini način.

Trenutno smo se pri nas znašli v fazi, ko se stroka sprašuje, ali Slovenija ne (p)ostaja zgolj valilnica kadra, ki potem odhaja v tujino ...

To je rezultat dogodkov, ki niso od včeraj. Že dolgo se vrtim v zdravstvenih krogih – a še vedno nismo doživeli realnih kadrovskih normativov za posamezne storitve, ki bi jih potem tudi udejanjili. Še vedno pogosto ribarimo v kalnem, seveda v interesu posameznih večjih institucij ali posameznika, ki se povzpne na določeno vodstveno mesto – in potem lahko razmišlja drugače kot prej, ko je bil v neposrednem delovnem okolju.

Žalostno. Toda tu je razmišljanje premalo – pričakujem akcijo. Pričakujem, da bi – ob zbornici in vseh strokovnih združenjih, ki bi se morala zavedati resnosti problema – tako ministrstvo za zdravje pa tudi vlada, odgovorna za dogajanje v slovenskem prostoru, naredila korak naprej.

In da se v zdravstvu po sistemski plati vendarle vrnemo ali pa končno morda šele zdaj in medias res postavimo tja, kjer moramo biti: da je bolnik v središču dogajanja, vsi zaposleni pa usmerjeni v to, da mu pomagajo ...?

Moram reči, da me to vedno znova preseneča. Ikonice, po katerih je največ vredno zdravje, v zdravstvenih krogih pa je največ vreden bolnik, sem gledal že kot študent. In še danes vidim, da vedno znova hodimo okrog tega kroga, v katerem je bolnik – a smo k njemu pogosto obrnjeni s hrbtom.

Portret Janeza Polesa: Diana Zajec; simbolični fotografiji: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.