Cepljenje je izjemno učinkovit ukrep, ki pa ga danes spremlja nerazumljiva skepsa, temelječa na neverodostojnih ocenah in prepričanjih, ki ne vzdržijo poglobljene presoje. Posledično prihaja do velike škode za zdravje posameznika in za zdravje družbe. O tem, kako spremeniti ta tok in kako med slovenstvom okrepiti verjetje v uspeh cepljenja, je tekla beseda na današnjem strokovnem srečanju, ki ga je pripravila Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.
Poglejmo na eni strani Evropo in Severno Ameriko, svet, v katerem je največ dvomljivcev v učinkovitost cepljenja, na drugi strani pa Afriko. Nekateri bi dali vse, da bi svojemu otroku lahko omogočili cepljenje in ga tako obvarovali pred boleznimi, ki jih v razvitem svetu prav po zaslugi cepljenju že dolgo ni (bilo) več, medtem ko bi drugi, ki so pozabili, kako težko je prebolevanje teh obolenj, pa naj gre za otroško paralizo ali za oslovski kašelj, naredili vse, da bi svojemu otroku »prihranili« hudo izkušnjo cepljenja. In kje je na tem tako zelo razcepljenem polju preventive pred hudimi, še ne tako dolgo tega usodnimi boleznimi, Slovenija?
Asist. dr. Nena Kopčavar Guček, ki kot specialistka družinske medicine dela v sklopu Zdravstvenega doma Ljubljana, je po tej iztočnici postregla z zelo konkretnimi podatki – dotaknila se je cepljenja, ki je pri nas zgolj priporočeno, ne obvezno. Cepljenja, s katerim se je mogoče zaščititi pred gripo.
Zakaj v Sloveniji tolikšna skepsa?
Pri nas se proti gripi cepi le 3,2 odstotka prebivalcev; med starejšimi od 65 let, ki so med bolj ogroženimi, saj so pri njih zapleti bistveno resnejši, včasih tudi usodni, pa je precepljenost le 10-odstotna. Kako je mogoče, (se) sprašuje zdravnica, da se v bližnjem Trstu za zaščito s cepljenjem odloča 48 odstotkov starejših od 65 let, da je v Španiji in Franciji precepljenost 50- do 60-odstotna, na Nizozemskem in v Veliki Britaniji pa po 65. letu starosti kar 75-odstotna?
»Doslej sem cepila približno 5000 ljudi – pa ni bilo niti enega samega resnega stranskega učinka, niti v moji ambulanti niti v zdravstvenem domu, v katerem delam,« poudarja Nena Kopčavar Guček, ki se tudi sama proti gripi cepi že 27 let. Zakaj? Zaveda se, da vsako leto za gripo zboli vsak deseti Slovenec; gripa je od decembra do aprila glavni razlog za odsotnost z dela, za hospitalizacije in za obremenitve zdravstvenih ustanov.
Foto: Diana Zajec
Proti gripi se cepi le deset odstotkov zaposlenih v zdravstvu
»Sem za cepljenje. In tako bi moralo biti v zdravstvu nasploh, to mora veljati tako za bele kot za modre halje. Jasno je, da bo cepilna skepsa vedno obstajala, a med nami je preprosto ne sme biti,« je prepričana dr. Nena Kopčavar Guček, ki se zaveda, da se zdajšnje (ne)razumevanje dobrobiti cepljenja mora spremeniti tudi med zaposlenimi v zdravstvu. Teh se pri nas cepi le – deset odstotkov.
Prav tako povedna je anketa med 175 zdravniki, ki jo še izpostavi Nena Kopčavar Guček. Ta je pokazala, da se med zdravniki družinske medicine za cepljenje odloči polovica, prav tako velja za ostale stroke, izjema pa so pediatri. Ti se za tovrstno zaščito pred gripo odločijo le v 15 odstotkih, čeprav je to cepljenje posebej priporočeno prav za zaposlene v zdravstvu, da ti ne bi prenašali okužb na svoje paciente.
Oslabljen imunski sistem – dodatni argument za cepljenje
Doc. dr. Nataša Toplak iz službe za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo Pediatrične klinike Ljubljana meni, da je prva stvar, ki jo je treba narediti na področju cepljenja, prepričati prav vse zaposlene v zdravstvu v varnost in učinkovitost cepljenja, kjer so »neželeni učinki tako rekoč nični v primerjavi z dobrimi«.
Zdravnica, ki skrbi za otroke z oslabljenim imunskim sistemom, opozarja, da pri teh otrocih cepljenje nikakor ni odsvetovano, ampak je tovrstna zaščita proti nevarnim nalezljivim boleznim, nasprotno, izjemno pomembna, kajti »bolniki z oslabljenim imunskim sistemom lahko zaradi take okužbe tudi umrejo«.
Po drugi strani pa se Nataša Toplak zaveda, da je prav uspešnost cepljenja, ki je prenekatero nekdaj usodno bolezen tako rekoč zbrisala z zemljevida (razvitega) sveta, ustvarila poligon za nasprotnike cepljenja, »kar je velika, res velika škoda«.
Od črnih koz do ošpic
Cepljenje je doslej pripomoglo k popolnemu izkoreninjenju črnih koz. Nekatere nalezljive bolezni se bližajo eliminaciji, med njimi, denimo, poliomelitis in ošpice.
Ošpice so bile pri nas v obdobju med letoma 2000 in 2009 že eliminirane, nakar so se znova pojavile – leta 2010 so bili evidentirani trije primeri, 2011 22 primerov, leto kasneje dva primera, 2013 en primer, 2014 52 primerov, 2015 18 primerov, 2016 en primer in lani sedem primerov.
Kot pravi doc. dr. Marko Pokorn, specialist infektologije in pediatrije z otroškega oddelka Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana ter absolutni zagovornik cepljenja, je do okužb z ošpicami – te so zelo nalezljive, človek pa je edini gostitelj, ki omogoča kroženje virusa – v večini primerov prišlo v tujini, sicer pa najpogosteje pride do prenosa znotraj zdravstvenih ustanov, kjer strokovno osebje bolezen lahko prepozna šele, ko se pojavijo izpuščaji.
Kot je dr. Pokorn dodal v šali, bi bila prepoznava bistveno hitrejša, če bi ukinili zakonodajne določbe o upokojevanju, kajti zdravniki in medicinske sestre, stari približno 80 let, bi to bolezen znali hitro prepoznati, medtem ko mlajši s to boleznijo preprosto nimajo izkušenj – po zaslugi cepljenja, ki mu je ošpice skorajda uspelo izbrisati s seznama težkih nalezljivih obolenj.
Predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege Monika Ažman, diplomirana medicinska sestra, pravi, da se medicinske sestre pri svojem delu pogosto srečujejo s starši, ki so v stiski zaradi nasprotujočih si informacij o cepljenju, zato včasih preprosto ne vedo, kako poskrbeti za zaščito svojega otroka; kaj narediti, da ga s cepljenjem ne bi izpostavili resnim stranskim učinkom, o katerih je v slovenskem prostoru toliko govora, zlasti med nasprotniki cepljenja.
"Starši potrebujejo le poglobljen in sproščen pogovor, ki pomaga pri odpravi strahov in skrbi, povezanih s cepljenjem, celovite informacije o možnih neželenih učinkih cepljenja in o tem, kakšen je lahko oziroma kakšen bo najverjetneje otrokov odziv na cepivo. Seveda vsi vemo, v kako veliki časovni stiski so zdravstveni timi, kako težko je v teh okvirih zadostiti pričakovanjem mladih, zahtevnih, dobro informiranih staršev. Medicinske sestre bi to nalogo prevzele z veseljem, vendar bi za to potrebovale dovolj časa in tudi več znanja."
Poplava informacij, več nepravih kot pravih
V Sloveniji je obvezno cepljenje proti davici, mumpsu, rdečkam, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, hemofilusu influence b, neobvezni sta cepljenji proti HPV (humani papiloma virus, ki povzroča raka materničnega vratu) in pnevmokoknim okužbam.
Približno dve tretjini staršev, ki morajo pripeljati otroke na cepljenje, je skeptičnih, zaskrbljenih, razdvojenih, predvsem zaradi poplave informacij nasprotnikov cepljenja.
Dr. Veronika Učakar z NIJZ poudarja, da morajo cepiva zadostiti celo višjim varnostnim standardom kot zdravila, zato je strah odveč. O tem veliko pove primerjava, po kateri pri tetanusu do zapleta (smrti) pri obolelih pride v razmerju 1 proti 10, pri cepljenih pa v razmerju 1 proti 1.000.000; pri otroški paralizi do zapleta (paraliza) pri tistih, ki zbolijo, pride v razmerju 1 do 5 proti 1000, pri cepljenih pa 1 proti 1.000.000.
Ministrstvo za zdravje danes na podlagi veljavne zakonodaje, ki ureja to področje – to sta zakon o nalezljivih boleznih in pravilnik o potrdilih, vodenju evidenc in zagotavljanju podatkov o cepljenju, neželenih učinkih po cepljenju in zdravstvenih napakah pri cepljenju –, odloča o opustitvi cepljenja, če otrok izpolnjuje za to določene kriterije.
Predlog za to lahko vložijo bodisi zdravnik bodisi starši – in ministrstvo za zdravje je, kot pojasnjuje dr. Marta Grgič Vitek z NIJZ, zasuto z vlogami slednjih. Po drugi strani pa je mogoče zahtevati tudi odškodninsko odgovornost za škodo, nastalo zaradi cepljenja. Nasprotniki cepljenja omenjajo množico takšnih zahtevkov – v resnici pa je bilo doslej pri nas vloženih deset takih vlog.
In še osebna izkušnja: necepljenje, oslovski kašelj in cepljenje
Urban Praprotnik je tekač. In oče. Oče štirih otrok. Kot pravi, je v tej vlogi prešel tri faze dojemanja cepljenja – za, proti in za.
»Zdravstveni delavec lažje gleda statistiko, medtem ko je za starša to bistveno drugače, saj gleda predvsem svojega (zdravega) otroka, pri čemer ga ne zanima razmerje ena proti milijon,« pravi Urban Praprotnik.
»Zagovorniki necepljenja celo trdijo, da je zboleti za nalezljivimi boleznimi koristno, saj da to krepi imunski sistem ... Kako se torej odločiti? Nismo bili povsem proti, a tudi za ne, ne zares. Prisoten je bil strah, pred posledicami cepljenja. In tako se za cepljenje nismo odločili. Potem pa se je v družini pojavil oslovski kašelj,« pove Praprotnik, ki (ne)odločanje za cepljenje vzporeja z (ne)odločanjem za tek, obojemu pa botruje pomanjkanje dobrih, verodostojnih, zanesljivih informacij.
Oče otrok, ki se ne namerava več odpovedati cepljenju in nasedati nezanesljivim informacijam, danes ugotavlja: »Nasprotniki cepljenja se izdajajo za strokovnjake, strokovnih informacij in posledičnega zaupanja v varnost in učinkovitost cepljenja pa primanjkuje. In to se mora spremeniti. Jasno pa je, da očitki o tem, da je cepljenje zgolj dodatni vzvod za zaslužke farmacevtske industrije, ne vzdržijo resne presoje – ta namreč s cepivi zasluži bistveno manj, kot bi z epidemijo katere od teh hudih bolezni.«
