Značka: UKC Ljubljana

Značka: UKC Ljubljana

Otroška srčna kirurgija

Prirojena srčna napaka je resna diagnoza – in ne nekaj, o čemer naj razglablja politika

Prirojena srčna napaka je diagnoza, ki človeku postavi življenje na glavo. Praviloma se v taki nevzdržni situaciji znajdejo starši, ko pri njihovem malčku odkrijejo napako na srčku, nakar jim sporočijo diagnozo, ki napoveduje zahtevno in dolgotrajno zdravljenje. Spopadanje s tako novico ni preprosto, nasprotno, nujna je celovita podpora bližnjih in, seveda, tudi stroke, ki mora vzbuditi upanje in zaupanje. Le tako je mogoče ustvariti pravi miljé, v katerem se lahko začne res kakovostno in varno zdravljenje, v upanju na čim boljši izid. Pri otroški srčni kirurgiji so vse te prvine načete, že desetletje, pravzaprav skorajda dve. In zdaj se je v njeno »reševanje« s polno paro vključila še politika.

Otroška srčna kirurgija

Izredne razmere v otroški srčni kirurgiji: utemeljena skrb, resna opozorila, dvoumna sporočila, dvorezni ukrepi

Izredne razmere na področju zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami so nevzdržne in nedopustne in vzbujajo vedno večjo skrb, v strokovnih in laičnih krogih, predvsem pa med starši bolnih otrok, ki želijo vedeti, ali in kako bo za njihove malčke v prihodnje poskrbljeno po vseh kakovostnih in varnostnih uzusih. Jutri bo na to temo celo izredna seja državnega zbora.

Otroška srčna kirurgija

UKC Ljubljana pred ukinitvijo programa otroške srčne kirurgije?

Pred tednom dni je v javnosti odjeknila novica, da Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana zapuščajo še trije zdravniki, specialisti pediatrične kardiologije. Obstoj programa otroške srčne kirurgije, ki se mu temelji majejo že dolgo, tako postaja še bolj vprašljiv. Ga bodo morali ukiniti pred 1. julijem, ko naj bi začel delovati novi Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni? Glede na kadrovsko nedopustno zdesetkano multidisciplinarno ekipo, ki mora skrbeti za kakovostno in varno zdravljenje malih bolnikov in je pri tem močno odvisna od pomoči kolegov iz tujine, se tak razplet na žalost zdi zelo verjeten. Kako se bo torej v prihodnje pri nas odvijalo zdravljenje otrok s prirojeno srčno motnjo?

Otroška srčna kirurgija

Andreja Škofljanec: »Odšla sem zaradi nevzdržnih in neurejenih razmer«

Enota za intenzivno terapijo, ki deluje v sklopu Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, je osrednja pediatrična intenzivna enota v Sloveniji in je tako rekoč zadnje upanje za ozdravitev otrok z najbolj zahtevnimi obolenji, tudi za tiste s prirojenimi srčnimi napakami. Po evropskih standardih bi v taki enoti moralo biti zaposlenih 20 zdravnikov, od konca aprila sta redno zaposlena le še dva specialista pediatrije. O resničnih razlogih za odhod sedmerice zdravnikov v zadnjem letu dni je za Zdravstveniportal.si spregovorila zadnja, ki se je odločila za tako potezo – Andreja Škofljanec, specialistka pediatrije in intenzivne medicine.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Hodnik, na katerem čakajo naši pacienti, je kot železniški prehod brez zapornic«

Na Kliničnem oddelku za hematologijo so naredili preprost, a nadvse poveden izračun: če bolnik med ambulantnim pregledom ali med zdravljenjem v dnevni bolnišnici v prostorih poliklinike ljubljanskega UKC dobi virusno okužbo, bo zdravljenje te okužbe stalo približno 3000 evrov. Če bo potrebno zdravljenje v bolnišnici, kar se pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom lahko zgodi zelo hitro, bo strošek bistveno višji, znašal bo približno 8500 evrov. Toda epilog zapletov, ki jim botrujejo neustrezni prostori, kjer v veliki gneči sedijo skupaj bolni in zdravi, grožnja z okužbami pa v neustreznih, slabo zračenih prostorih nenehno visi nad obolelimi, je lahko še resnejši.

Hematologija

Hematološki bolniki (spet) ogroženi zaradi okužb, ki so lahko tudi usodne

Nedopustne razmere na starem Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC, ki so onemogočale kakovostno in varno zdravljenje hematoloških bolnikov, se zdijo že skorajda pozabljene, čeprav je bila pot do selitve v nove, sodobne, varne prostore zelo ovinkava, naporna, za kar nekaj bolnikov usodna. Toda dolgoletna prizadevanja tako zaposlenih kot pacientov so obrodila sadove – posledično se je zmanjšala ogroženost obolelih, prav tako potreba po »preventivnem« zdravljenju s protimikrobnimi zdravili, s katerimi so na kliničnem oddelku poskušali zmanjšati pogostost zapletov pri zdravljenju. Že nekaj časa pa predstavlja resen problem drugo, novo žarišče.