Za začasno plačilo dobave dušika so s pomočjo odvetnikov za zdaj poskrbeli starši; pri tem naj bi jim po finančni plati priskočili na pomoč tudi podjetji Future Health in Izvorna celica. Takšno početje, s katerim so v podjetju GaiaCell od staršev izsilili dodatno plačevanje za nadaljnje varno shranjevanje matičnih celic, za katero so ti sicer že v izhodišču za 20-letno hrambo odšteli 2000 evrov, je v nasprotju z veljavno regulativo in prav(d)nimi postulati. Toda v Sloveniji očitno ni institucije, ki bi znala vzpostaviti red in sankcionirati niz kršitev, ki so se zgodile v omenjenem primeru in ki imajo en sam banalen in neopravičljiv vzrok: zahtevanje dodatnega plačila za nadaljnje shranjevanje matičnih celic.
Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) je z odločbo, izdano septembra lani, od podjetja GaiaCell zahtevala, naj izpolni svojo dolžnost in stori vse, da vzorci ne bodo na noben način ogroženi – ter tako zagotovi kakovost in varnost shranjevanja za sleherni vzorec, ki jih hrani.
Toda zdaj, ko podjetje z načrtovano prekinitvijo dobave tekočega dušika – ker pred tem ni prejelo zahtevanega nadaljnjega plačila za shranjevanje teh celic – stopa onkraj dopustnih meja etike, je regulatorni organ obmolknil oziroma je »svoje stališče tako rekoč čez noč spremenil«. Zato se pravni zastopniki staršev, sklicujoč se na odločbo, ki zavezuje tako zavezanca (podjetje) kot upravni organ, ki jo je izdal (JAZMP), javno sprašujejo: »Koga in katere interese v konkretnem primeru ščiti JAZMP? Kajti odločitev za odpoved dobave tekočega dušika je huda kršitev, na katero bi se JAZMP moral nemudoma odzvati, očitno pa se želi morebitne odgovornosti znebiti tako, da bi bili vzorci uničeni ali da bi propadli.«
Koga in katere interese v konkretnem primeru ščiti JAZMP?
Bosta pravica in pravo dobila prednost pred komercialnimi interesi?
Lani je namreč že prišlo do uničenja približno desetine vzorcev. Del shranjenih vzorcev matičnih celic sta prevzeli dve drugi družbi, medtem ko naj bi bilo v Trzinu, v sklopu podjetja GaiaCell, shranjenih še približno 2500 vzorcev, za katere starši oziroma posamezne družine pravzaprav, kot poudarjajo, po vseh grožnjah glede uničenja celic sploh ne vedo, ali so bili ti vzorci doslej sploh ustrezno hranjeni ali ne. Starši pa so se za shranitev matičnih celic odločili, ker te zagotavljajo 100-odstotno genetsko ujemanje, brez zavrnitvenega odziva organizma, kar je pri zdravljenju, če oziroma ko ga bo njihov otrok potreboval, izjemnega pomena.
»Skrajni čas je, da končno damo prednost pravu – pred komercialnimi interesi. Kajti temeljni namen zakona, ki omogoča shranjevanje celic in tkiv, je pomoč pri zdravljenju, torej v terapevtski uporabi teh vzorcev. S pristopom, kakršnemu smo priča, pa je zakon izvotljen, kajti to področje nikoli ne sme biti predmet komercialnih okoliščin – v konkretnem primeru pa se dogaja prav to,« opozarjajo v odvetniški družbi Vrtačnik.
Temeljni namen zakona, ki omogoča shranjevanje celic in tkiv, je pomoč pri zdravljenju, torej v terapevtski uporabi teh vzorcev. S pristopom, kakršnemu smo priča, pa je zakon izvotljen, kajti to področje nikoli ne sme biti predmet komercialnih okoliščin – v konkretnem primeru pa se dogaja prav to.
Zakaj JAZMP ne spoštuje (več) lastne odločbe?
Po njihovi oceni Slovenija že zdaj izkazuje izrazito nezmožnost izvajanja te zakonodaje, ki je sicer na evropski ravni med najbolj domišljenimi pa tudi najstrožjimi, le izvajati jo je treba. Po pravni plati je razpolaganje s človeškimi tkivi in celicami – enako velja tudi za uničenje le-teh – mogoče le s soglasjem. In čeprav starši tega soglasja niso dali, jih je JAZMP nedavno obvestil, da bodo celice 15. junija uničene. To po prepričanju odvetnikov pomeni, da javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke ni le prenehala spoštovati lastno odločbo, izdano lani jeseni, ampak s takšnim ravnanjem preprosto ni (več) nastopala ne v vlogi varuha celic in tkiv ne v vlogi nadzorstvene službe nad družbo, ki je napovedala uničenje matičnih celic.
»Kot zastopniki staršev pričakujemo, da bo JAZMP spoštoval lastno odločbo, ki mora ostati v veljavi, dokler zadnja celica oziroma zadnji vzorec ne bo prenešen v hrambo v drugo ustanovo,« opozarjajo odvetniki, ki v tem kontekstu izpostavljajo tudi širši družbeni in politični kontekst dogajanja z matičnimi celicami. »Naj spomnimo, da so določeni predstavniki zdajšnje vlade v preteklosti že podprli prizadevanja staršev – zato utemeljeno pričakujemo, da bo vlada nemudoma začela z reševanjem nastalega problema, njeni predstavniki pa s tem pokazali načelnost, kajti če bo prišlo do uničenja matičnih celic, bo to unikum v Evropi. Temu se mora Slovenija na vsak način izogniti in za to mora najprej poskrbeti JAZMP, potem pa še vlada.«
Utemeljeno pričakujemo, da bo vlada nemudoma začela z reševanjem nastalega problema, njeni predstavniki pa s tem pokazali načelnost, kajti če bo prišlo do uničenja matičnih celic, bo to unikum v Evropi. Temu se mora Slovenija na vsak način izogniti in za to mora najprej poskrbeti JAZMP, potem pa še vlada.
mnenje odvetnikov, ki zastopajo starše in njihove pravice
Sodni postopki pa še kar tečejo ...
Institucije bi pri tem morale slediti logiki, po kateri družba, ki sklepa komercialne pogodbe za shranjevanje celic in tkiv in ki pravi, da teh, ki jih je prevzela od Biobanke, ne more več shranjevati, ne bi smela imeti dovoljenja, sklepajo odvetniki – v nasprotnem primeru pa bi, kot dodajajo odvetniki, morala poskrbeti za shranjevanje prav vseh celic, brez izjeme. »Očitno razlikovanje vzorcev na prvorazredne in drugorazredne pa je povsem nedopustno,« dodajajo.
Starši, ki so se odločili za shranitev celic, so sicer v preteklosti med drugim prejeli predlog podjetja GaiaCell, naj vzorce bodisi brezplačno darujejo v znanstveno-raziskovalne namene bodisi pristanejo na uničenje bioloških vzorcev po predpisanem postopku, za katerega pa bi morali kriti stroške v višini več kot 500 evrov.
Kar se tiče (ne)zakonitosti nekaterih odločitev podjetja, ki shranjuje vzorce matičnih celic, sodni postopki še tečejo; vloženih je bilo več tožb.
V konkretnem primeru gre za dogajanje, ki je daleč onkraj etike. Starši, ki jih skrbi, da ne bi prišlo do uničenja matičnih celic (kar bi bilo naklepno, kaznivo dejanje), so in bodo založili denar za nadaljnje vzdrževanje oziroma ohranjanje celic – da bodo pristojni organi v tem času lahko ukrepali.
V konkretnem primeru gre za dogajanje, ki je daleč onkraj etike. Starši, ki jih skrbi, da ne bi prišlo do uničenja matičnih celic (kar bi bilo naklepno, kaznivo dejanje), so in bodo založili denar za nadaljnje vzdrževanje oziroma ohranjanje celic – da bodo pristojni organi v tem času lahko ukrepali.
Razmislek, ki ponazori absurdnost in nedopustnost nastale situacije
Kot ilustracijo zdaj že dve leti trajajoče agonije staršev, ki so zaupali v zakonitost postopkov in verodostojnost zagotovil pristojnih – to se danes odraža v paleti kršitev, v nedokončanih nadzornih in prav(d)nih postopkih pa tudi v nemoči staršev, ki ne dobijo ustrezne podpore pristojnih institucij –, objavljamo razmislek enega od teh staršev, ki najbolj povedno ponazori absurdnost in nedopustnost nastale situacije, v katero so bili nepričakovano pahnjeni.
Preprodajalci sanj
Spomnim se tiste koronske jeseni, kot bi bila včeraj. Spomnim se staršev, ki so bili za najveličastnejši večer svojega rojenca pripravljeni leto vnaprej odšteti sladkobesednemu predstavniku plesne šole enormne zneske. Za maturantski ples. Kot za moje maturante ni bilo popravnega izpita, tudi za njihove starše manj kot popolnost ni bila opcija. Evforije ni delila le ena mama, ki je kot bančnica opozarjala na insolventnost visokoletečih organizatorjev. Bila je prezrta, celo zasmehovana. Kdo vendar bi se okoriščal na račun mladostnikov? Žal je imela prav, mojim šampionom niso vzeli le maturantskega večera. Vzeli so jim vero v poštenost, ko so ostali še brez vplačanega denarja. Za razliko od ostalih plesnih šol, ki so denar vrnile, so se mešetarji z ideali in denarjem izvili v stečaj. Z argumentom, da šola ni podpisala pogodbe z nobenim žonglerjem starševskega denarja, so dijaki ostali sami. Kot razrednik sem lahko le delil njihovo razočaranje nad razprodajo dostojanstva in odsotnosti človečnosti v zankah kapitala.
Podobno zdaj starši, ki smo verjeli v napačne ljudi in napačne stvari, ponižani in razžaljeni doživljamo propad Biobanke. Matične celice svojih otrok smo naivno shranili za čas, ko bi lahko z njimi na novo gradili in prestavljali meje v medicini. Sanje za vsak primer so se nam zdele večje od kupčka denarja, ki smo ga odšteli za hranjenje do otrokovega 20. leta. Spomnim se sicer glasu razuma ginekologa ob porodu, da fant s škatlo (za prevzem) namesto pice prinese staršem zgolj stroške, njim pa delo. Glas, ki sem ga evforično preslišal, kot so ga nekoč starši.
Danes, porinjeni pred zid umazanega kapitala, pred brezbrižnimi očmi politikov in državnih inštitucij, povečini ne verjamemo več v humanost in plemenitost ravnanja z matičnimi celicami, kaj šele v človečnost tistih, ki so se k temu zavezali. Za medije in uradne ustanove smo pač sklenili slab posel. Drži, oni niso podpisniki pogodbe. A s tem ni tako kot z novim pralnim strojem z zanič motorjem. Motor zamenjaš, kako boš zamenjal celice? Kako boš vrnil ljudem sanje, upanje ...?
Zdi se, da tišina državnih regulatorjev najbolj kriči. Nadrealistično se zdi, da je sprejemljiv vsak verižni posel, vsako veriženje stečajev, namesto najstrožjih pogojev poslovanja z občutljivim tkivom. Posledično je del vzorcev že propadel. Za ostale, ki so jih dovolili hraniti kar v najetih skladiščih, nihče ne ve. Ne le za nadaljnjo (že plačano) hrambo, tudi stroške nadomestne hrambe za nazaj so obesili nam, ki smo pogodbe s hudičem podpisali. Tudi če se odločimo za uničenje in tudi če ne vemo, ali so celice kompromitirane (slutimo pač lahko).
Ni mi več do smeha v (ne)državi brez odgovornosti, kjer se nobena od naštetih stvari ne bi smela zgoditi. Nikoli. Ni mi do pribijanja na križ teh ali onih, mi naivni pogodbeniki smo že na prangerju. Tudi do spreminjanja regulatorjev (od inšpekcij do agencij) mi ni. Niso neodvisne in nikoli ne bodo.
Želim pa apelirati na bodoče starše, naj bodo preudarni ob reklamah slavnih športnikov in estrade za nove igralce z iluzijami. Za to, da sem zaupal strokovnosti in humanosti bolj kot bonitetnim ocenam firm, ki pri nas ne bi smele niti obstajati, sem in še bom plačal. Težje bo z opravičilom sinovoma, da mi ju pred tatovi prihodnosti ni uspelo obvarovati.
Marko Špolad, prof. matematike
Simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
