V drugem nadstropju poliklinike, kjer je na hodniku D skupna čakalnica za hematološko ambulanto in dnevno bolnišnico ter za pnevmološko in alergološko ambulanto, je gneča. Vedno. Na istem hodniku ure in ure sedijo drug ob drugem bolni in zdravi; na eni strani prehlajen, virozen pacient, ki je prišel na pregled zaradi anemije, ki jo je povzročilo pomanjkanja železa, ob njem bolniki z različnimi krvnimi obolenji, ki se morajo dosledno izogibati vsaki možnosti okužbe, saj ta lahko bistveno poslabša proces zdravljenja, včasih pa je lahko tudi usodna. Prostora za izolacijo ni, na voljo sta le dva manjša prostora, v katera zaposleni lahko »skrijejo« po enega od pacientov in ga tako zaščitijo pred neželenimi zapleti zaradi povsem neustrezne prostorske ureditve.

»Hodnik, na katerem čakajo naši pacienti, je kot železniški prehod brez zapornic – v letu dni je prehodov veliko, vsi se ne končajo srečno. Za nekoga v obdobju, ko so virusne okužbe še vedno pogoste, najsi gre za gripo, respiratorni sincicijski virus ali adenovirus, to predstavlja resno ogroženost. Pri imunsko kompromitiranih pacientih namreč lahko hitro (v 10 do 15 odstotkih) pride do pljučnice, ta pa je v enakem deležu za obolelega lahko usodna. To, da nekdo zaradi prenosa okužbe v neustrezno urejenih prostorih lahko tudi umre ali utrpi hudo poškodbo, je zagotovo moment, ki zahteva takojšnje ukrepanje,« je za Zdravstveniportal.si danes povedal predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo prof. dr. Samo Zver.

Čeprav je problem, s katerim se spopadajo hematološke ekipe in njihovi pacienti, morda manjši od težav, ki v UKC Ljubljana tarejo urgenco in Center za interno intenzivno medicino (CIIM), pa ni nič manj pomemben, zato je po prepričanju dr. Zvera upravičeno pospešeno ukrepanje. »Čim je ogroženo zdravje bolnikov, je to problem številka ena, ki mora biti rešen prednostno. Ta osnovni standard je treba zagotoviti čim prej.«

Prihodnji teden sestanek z vodstvom UKC

Dogovori v tej smeri se že odvijajo. Predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo je bil prejšnji teden na ministrstvu za zdravje, kjer so mu obljubili pomoč. Tudi vodstvo UKC ne stoji križem rok.

Prihodnji teden je tako predviden sestanek strokovne direktorice in generalnega direktorja UKC s predstavniki hematologije, pulmologije in psihiatrije. Vse tri stroke namreč »domujejo« v istem nadstropju poliklinike. Pri iskanju prostorskih rešitev, ki bodo preprečile širjenje okužb med hematološkimi bolniki, je že predvidenih nekaj scenarijev, povezanih s selitvijo.

»Z vodstvom UKC smo se dogovorili, da bo hematologija imela na voljo celotni hodnik, da bomo lahko imeli ambulanto z ločenim vstopom in dnevno bolnišnico, v kateri bo mogoče zagotoviti izolacijo bolnikov. Imeli bomo dve čakalnici, eno za bolnike z okužbami, ki jih bomo tako ločili od zdravih, medtem ko bodo oboleli, ki imajo zelo oslabljen imunski sistem, lahko na pregled čakali ločeno. To je povezano s selitvijo tako pulmoloških ambulant kot tudi centra za izvenbolnišnično psihiatrijo in urgentne psihiatrične ambulante, o čemer pa se moramo še dogovoriti in poiskati optimalne rešitve, ki bodo dobre za vse, predvsem pa za varnost bolnikov,« meni profesor Zver.

Zaveda se, da pri izvedbi omenjenega načrta morda ne bo šlo brez zapletov, zato poudarja, da je za hematološke bolnike nujno, da je v neposredni bližini rentgen, da so voljo vsi diagnostični postopki pa tudi intenzivna nega, kajti le tako je, kadar je nujno, mogoče takoj ukrepati. 

Foto: Diana Zajec

»Ne gre za destigmatizacijo, gre za varnost«

Eden od argumentov za umestitev psihiatrije v sklopu poliklinike je destigmatizacija psihiatričnih pacientov, vendar je dr. Samo Zver pri tovrstnih dilemah zelo neposreden:

Samo pogled v majhen skupni prostor, kjer je bilo med zdravljenjem v dnevni bolnišnici nagnetenih devet bolnikov, nekateri med njimi s spremljevalci, pri čemer je bilo komaj dovolj prostora še za strokovno osebje, za zdravnika in medicinske sestre, je povedal vse. In potrdil povedano. Takšni pogoji zdravljenja preprosto niso nekaj, kar naj bi sodilo v koncept sodobne medicine in osnovnih standardov kakovostnega in varnega zdravljenja. 

»Seveda to ni prav. Če je le mogoče, bolnika damo v ločen prostor, kjer je sicer na voljo le prilagojeno ležišče, vendar je tako varneje, manj je možnosti za prenos okužb. A zdaj imamo na voljo le dva taka zasilna prostora. Zato je treba ukrepe, o katerih se zdaj dogovarjamo, res pospešeno sprejeti. Navsezadnje zdajšnje razmere, ki jih želimo odpraviti, ne vplivajo le na zdravstveno stanje bolnikov, ampak tudi na stroške zdravljenja,« dodaja sogovornik. 

Problem je tudi širši, sistemski

Težave s hematologije pa niso enoznačne, omejene »le« na neustrezne prostore ambulante in dnevne bolnišnice na polikliniki. Število bolnikov narašča, v porastu pa so tudi sistemski problemi, predvsem na regionalni ravni.

»Na periferiji je zanimanje za to kompleksno strokovno področje majhno, mreža je slabo pokrita, kajti en sam specialist hematologije ne zmore delati 24 ur na dan; te težave bolniki občutijo, zato pridejo v Ljubljano. Na našem kliničnem oddelku se število pregledov stalno povečuje, za približno 800 pregledov na letni ravni, vsako leto pa opravimo več kot 20.000 pregledov. V Ljubljani klecamo pod bremeni, zato v prihodnje upamo na boljšo regionalno pokritost – delati bo začela hematološka ambulanta v Trbovljah, prav tako ambulanti v Izoli in na Jesenicah, računamo tudi na Ptuj,« pojasnjuje predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo.

Stiska ni posledica akutnega stanja, gre za probleme, ki se že dolgo kopičijo in so, kot je prepričan prof. dr. Samo Zver, »posledica nespametnega kadrovanja v času, ko je bil minister za zdravje Dušan Keber; slabo načrtovanje kadrovske pokritosti in blokada zaposlovanja sta povzročila velik generacijski izpad. Zdravniki v ambulanti pregledamo 50 bolnikov na dan, včasih še več, manko specialistov pa moramo premoščati s pomočjo specializantov. Specializant lahko pogleda največ 15 do 20 pacientov, nakar moram vso dokumentacijo pregledati še sam, da ne prihaja do napak«. 

Delo se tako podvaja, po drugi strani pa so v prvih treh mesecih letošnjega leta opravili 1200 prvih pregledov manj kot lani – ne zato, ker ne bi delali, ampak ker mlajši zdravniki preprosto ne zmorejo pregledati tako velikega deleža bolnikov. Ob tem pa dr. Zver še opozori, da pomoč potrebuje tudi mariborski UKC, »kjer specializantov ne dobijo, kolegi, ki opravljajo to dejavnost, se tudi sami spopadajo z zdravstvenimi težavami ... Imeti bi morali vsaj šest, sedem specialistov, včeraj pa sta za oddelek s 30 bolniškimi posteljami skrbela – dva«.