»Zaposlen sem v javnem zdravstvenem sistemu oziroma v javnem zdravstvenem zavodu – ker verjamem, da je to najbolj učinkovit in dostopen sistem za vse ljudi,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si poudaril Rok Ravnikar, ki kot družinski zdravnik dela v Zdravstvenem domu dr. Jurija Polca Kamnik, sicer pa je tudi predsednik odbora za osnovno zdravstvo pri zdravniški zbornici.
Bolniki na Slovenskem čakajo. Število tistih, ki čakajo nad še dopustno čakalno dobo – torej dlje, kot bi bilo to s strokovnega, varnostnega, etičnega in nenazadnje tudi pravičnostnega vidika še sprejemljivo za njihovo sicer že tako ali tako načeto zdravje –, se je od leta 2018 potrojilo. In čakalne vrste se še kar podaljšujejo. Po drugi strani pa medklici celotnega zdravništva, zaposlenega v javnem zdravstvu, kjer so pogoji za delo vse prej kot optimalni, še naprej ostajajo preslišani – kljub zdaj že več kot štiri mesece trajajoči stavki. Kaj to pomeni za usodo javnega zdravstva? Kam bo vladna vizija usmerila plovbo zdaj že skorajda nasedle zdravstveno-sistemske ladje, ki jo posadka zapušča, njeni potniki pa vztrajajo, čakajoč na povrnitev izgubljenega zdravja?
Če bi scenarist v predlogu za film popisal to, kar se v zadnjem obdobju dogaja s slovenskim zdravstvom, z zdravniki pa tudi drugimi strokovnimi profili, ki delajo v njem, če bi v gradacijo fabularnih zapletov vključil poteze (zdravstvene) politike, naracijo zgodbe pa bi zaokrožil z vizijo posledično nastalih razmer v zdravstveni sferi čez nekaj let ali desetletij, bi njegovo zgodbo gladko zavrnili. Kot povsem nerealno, abotno pravzaprav, saj celo filmska fikcija ne vzdrži in ne tolerira tako slabo domišljenega dogajanja. Pa vendar se točno to – v resnici, ne v filmu – dogaja z našim javnim zdravstvom. Vlada prisega, da ga bo na vse mogoče in nemogoče načine poskusila ohraniti, v resnici pa, kot je videti z izkustvenega in tudi s kliničnega vidika, počne vse mogoče in nemogoče, da bi uresničila svoje videnje. Videnje, ki nima trdne opore in podpore in ki je zgolj samo sebi namen – če pomislimo zgolj na množične javne odzive zdravnikov tako rekoč vseh specialnosti, če odmislimo, da stavka slovenskega zdravništva traja že več kot štiri mesece, in če vemo, da obljubljenih in za delovanje zdravstva več kot nujnih izboljšav ni od nikoder. Ukrepi, ki se vrstijo, gredo namreč v povsem drugačno smer.
Kar se dogaja z našim javnim zdravstvom, ni dobro. Temelje sistema je treba prevetriti in jih postaviti na novo – ne pa jih ošibiti in s tem mnoge zaposlene le še dodatno spodbuditi, da se odločijo za odhod zaradi nevzdržnih razmer. Težko je verjeti, da se kaj takega v resnici dogaja (tudi) pri nas – vendar le, dokler zaradi določenih težav ne trčimo ob sistemske ovire, ki so vse teže premagljive.
Program otroške srčne kirurgije naj bi se, sodeč po zagotovilih odgovornih Pediatrične klinike in UKC Ljubljana, po dolgoletni kalvariji in izjemnih kadrovsko-logističnih nihanjih, zaradi katerih so bili vprašljivi tudi strokovnost, kakovost in varnost zdravljenja obolelih otrok, postavljal na noge. Toda v zadnjega pol leta se je dogajanje na tej ravni odvijalo v kontekstu izrednega strokovnega nadzora. Nadzor sta po smrti dveh otrok s hudo prirojeno srčno napako, ki so ju lani iz Ljubljane napotili na zdravljenje v Izrael, opravila neodvisna strokovnjaka iz tujine – otroški kardiolog prof. dr. Hannes Sallmon, predstojnik oddelka otroške kardiologije, ki deluje v sklopu medicinske univerze v Gradcu, in otroški srčni kirurg prof. dr. Daniel Zimpfer, predstojnik oddelka srčne kirurgije, ki deluje v sklopu medicinske univerze na Dunaju.
Diagnozo rak je v precejšnjem deležu mogoče preprečiti. Pri zdravljenju, ki se mora začeti čim prej, pa bo treba zagotoviti sistemske odgovore na kar nekaj izzivov, v smislu čim bolj ažurne, celostne, kakovostne, varne in posameznemu bolniku prilagojene obravnave, zdravljenja in celostne rehabilitacije obolelega. Pot premagovanja bolezni je precej raznolika, ne le zaradi individualno pogojenega odzivanja posameznika na diagnozo, s katero se je prisiljen spopasti, ampak tudi zaradi narave onkoloških obolenj, ki nikakor niso enoznačna – in to, med drugim, potrjujejo tudi rezultati pri zdravljenju različnih rakov. Zato v nadaljevanju članka objavljamo tudi povezave na članke, ki smo jih na zdravstvenem portalu objavili o številnih onkoloških in drugih obolenjih, ki jih je z zdravim načinom življenja mogoče bodisi preprečevati bodisi upočasniti njihovo napredovanje.
Tokrat se je za javni apel odločilo 43 zdravnikov ptujske splošne bolnišnice, ki jim v ušesih odzvanja slabšalno etiketiranje, kakršnega so se naposlušali v zadnjih tednih in mesecih. V času zdravniške stavke, ki se je prevesila že v 14. teden, je gradacija zmerljivk v javnosti neverjetna, med najpogosteje uporabljenimi besedami in besednimi zvezami prevladujejo bogovi v belem, dvoživke, požrešneži, zelo pogosto pa mnogi, ki o Hipokratu ne vedo nič, s prsti kažejo na zdravnike, češ da so povsem pozabili na svoje poslanstvo ter na zavezo prisegi, ki je srž njihovega poslanstva. Toda zdravniki, ki v ordinacijah, ambulantah, na bolnišničnih oddelkih in tudi v operacijskih dvoranah med pacienti dobivajo povsem drugačne odzive, kot bi lahko sklepali po posploševanju, ignoranci in obsojanju v javnosti in politiki, sporočajo, da ne bodo popustili. Vladi, ki ima polna usta zagotovil o ohranjanju javnega zdravstva, pa v današnjem javnem pismu sporočajo: kdor seje veter, žanje vihar, pri čemer še ni bilo neposredno ubesedeno, koga (vse) naj bi ta vihar odpihnil.
Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne je misel, ki v povezavi z dogajanjem v našem zdravstvu najbolj neposredno odraža stanje duha, na katerega vpliva vse bolj okrnjeno delovanje javno-zdravstvenega sistema. Vprašanje je le, kako gledamo na nastalo situacijo – ta je z zdaj že 14. teden trajajočo stavko zdravnikov, neuspešnim poskusom mediacije, vse večjim prepadom med ravnanjem (zdravstvene) politike in apeli v zdravstvu zaposlenih pa tudi z zakonodajnimi novitetami, ki so že v izhodišču zaznamovane kot dodatna ovira za že tako ali tako neoptimalne razmere v javnem zdravstvu, pravzaprav povsem neverjetna. Seveda pa je ključno vprašanje, koga v prepletu takšnih razmer vidimo kot sposobnega in koga kot nepopravljivo nesposobnega.
Parkinsonova bolezen je neozdravljivo, napredujoče nevrodegenerativno obolenje, katerega pojavnost na globalni ravni v primerjavi z drugimi nevrološkimi stanji narašča najhitreje. Če obolelemu diagnozo postavijo v Sloveniji, je že v izhodišču jasno, da mu bodo na voljo vse oblike zdravljenja. Zaplete se drugje. Od skorajda 11.000 posameznikov, ki danes v Sloveniji potrebujejo zdravljenje zaradi parkinsonove bolezni, jih ima le manjšina dostop do ustrezne rehabilitacije – kljub temu, da prav ta pomembno pripomore tako k blaženju tistih simptomov, ki se ne odzivajo na zdravljenje z zdravili, kot tudi na kakovost življenja obolelega. Čeprav je tik pred svetovnim dnevom parkinsonove bolezni (11. april) na tem področju vendarle prišlo do manjšega, a dolgo pričakovanega sistemskega premika na področju rehabilitacije, izzivi ostajajo še kako aktualni.
Parkinsonova bolezen je kompleksno nevrodegenerativno obolenje, ki ni ozdravljivo, je pa dokaj dobro obvladljivo – če je diagnoza postavljena v zgodnji fazi bolezni in če je obolelemu poleg optimalnega zdravljenja na voljo tudi celostna obravnava. Na zdravstvenem portalu smo že podrobneje pisali o tem, da tako nevrologi kot oboleli, ki jim je pri izogibanju sistemskim ovinkom in prazninam v veliko pomoč društvo bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika, že več kot sedem let opozarjajo na manko celostne skupinske obnovitvene rehabilitacije. Ta bi po zadnjih zagotovilih morala biti parkinsonikom sistemsko zagotovljena v začetku tega leta, vendar se to tudi pred skorajšnjim svetovnim dnevom parkinsonove bolezni (11. april) še vedno ni zgodilo.