Skrb za čisto okolje

Se poslanci zavedajo, da je največja naprava za sosežig prav v srednji Soški dolini, kjer je največ poklicnih in okoljskih bolezni v Sloveniji? Bodo glasovali za zaostritev veljavne zakonodaje, v dobro zdravja?

V srednji Soški dolini, zaznamovani z dolgoletnim industrijskim onesnaževanjem in posledično nadpovprečno visokim deležem zbolevnosti tamkajšnjega prebivalstva za rakom, je umeščena največja naprava za sosežig na Slovenskem. Toksičnost izpustov onesnaževal, posledice sežiganja odpadkov ter sosežiga so že doslej zahtevale nepredstavljiv in nedopusten davek, merjen v izgubljenem zdravju mnogih pa tudi v preštevilnih bistveno prezgodaj ugaslih življenjih. Domačini so odgovorne že pred štirimi leti javno opozarjali na nedopustnost nadaljnjega dopuščanja takšnih razmer za življenje na območju, kjer je breme mezotelioma 100-krat višje kot drugod: »V 20 letih je med nami zbolelo ali umrlo več kot 2500 ljudi! Vam to res še ni dovolj?« Zdravniki, ki tako po človeški kot po strokovni plati vedo, kako neizrekljiva je kalvarija obolelih, se v zadnjih letih javno zavzemajo za boljšo zaščito domačinov in njihovega zdravja – zato absolutno podpirajo predlagano zaostritev zakonodaje, s katero naj bi tudi v Sloveniji dosegli izenačitev mejnih vrednosti izpustov onesnaževal za sežig in sosežig.

Skrb za čisto okolje

Bo nova uredba o sežigalnicah postala sinonim za uradno dopuščeno zastrupljanje prebivalstva?

Dejstvo, da je odhajajoča vlada le tri dni pred iztekom polnih pooblastil na dopisni seji sprejela uredbo o sežigalnicah, ki puščajo izdaten in nepopravljiv pečat na zdravju prebivalstva, preprosto ni sprejemljivo. Zakaj? Zato, ker pristojno ministrstvo ni upoštevalo niti najbolj bistvenih predlogov – eden takih je bil zdravniški apel, naj uredbe zaradi resnih pomanjkljivosti sploh ne sprejme –, ampak je vztrajalo pri zapostavljanju tako okoljskega kot zdravstvenega vidika. Da bodo posledice takšne uredbe občutile tudi prihodnje generacije, so danes opozorili tudi zdravniki, ki so se v zadnjih letih aktivno postavili na okope v bran zdravju, zlasti v povezavi z onesnaževanjem doline Soče v Anhovem in širši okolici.

Skrb za čisto okolje

Ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka, Slovenija pa še bolj na široko odpira vrata rakotvornemu onesnaževanju?

Simbolično, ob svetovnem dnevu boja proti raku, ko ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka in na nujnost zagotavljanja čim bolj zdravega okolja, da bi preprečili nadaljnjo porast bremena te bolezni, so slovenski zdravniki ponovno poslali v eter opozorilo o nedopustnem dogajanju pri sprejemanju uredbe o sežigu komunalnih odpadkov. Se samo zdi ali pa je res, da slovenska politika, ki pri zakonodajnem obvladovanju onesnaževalske industrije že sicer zaostaja za razvitimi državami, namerava še bolj na široko odpreti vrata rakotvornemu onesnaževanju? So interesi industrije in politike res pomembnejši od zdravja ljudi?

Skrb za čisto okolje

Sežig in sosežig odpadkov: zdravniki ponovno povzdignili glas in vzeli v bran življenja, ki jih pri nas s pomočjo zakonodajne zelene luči nemoteno ogrožajo okoljski onesnaževalci

V Avstriji tovarne, ki izvajajo sežig in sosežig, uporabljajo tako sofisticirano tehnologijo, da z omenjeno dejavnostjo, ki je sicer okoljsko zelo obremenjujoča, povzročajo manjše onesnaženje od mimovozečega avta. Pri nas je drugače: tovrstna industrija se hvali z milijonskimi dobički in v isti sapi zagotavlja, da bodo takšno tehnologijo, ki bo pred polutanti bistveno bolje obvarovala tako okolje kot zdravje ljudi, uvedli »že« v prihodnjih desetletjih. Ljudje, ki živijo na teh območjih, pa še vedno zbolevajo in veliko prezgodaj umirajo, bistveno pogosteje, kot drugod po Sloveniji, kjer takšnega onesnaževanja ni. Izpusti so pri nas, če pogledamo vrednosti, ki naj bi jim zadostile članice EU, enormni – zgodi pa se nič. Vedno je vse »v dovoljenih mejah, v skladu z zakonodajo«. Že leta in desetletja je tako. Pa to ni le problem prebivalcev srednje Soške doline, Celja, Krškega, Rač ali kateregakoli mesta, v katerem prebivalce dušijo izpusti sežigalnic in tovarn – to je resna težava, ki jo mora Slovenija vsaj v dobro naših zanamcev čim prej in čim celoviteje rešiti. Uredba o sežiganju komunalnih odpadkov, ki je trenutno v pripravi, namreč kaže, da so odločevalci pripravljeni dopustiti še dodatno poslabšanje stanja, ki je že zdaj nedopustno.

Skrb za čisto okolje

Nevenka Mlinar: »Vsi prebivalci srednje Soške doline so nekako okuženi z azbestom, zdaj so še tarča izpustov iz sosežigalnice, zato bi bila država do njih lahko milostna in jim omogočila, da zaživijo v čistejšem okolju!«

Dve leti minevata od takrat, ko so zdravniki iz goriške regije dobili nedvoumno podporo stanovskih kolegov z vseh koncev Slovenije – v prizadevanjih po obvarovanju zdravja prebivalstva srednje Soške doline, v preteklosti prizadetega zaradi uničujočih učinkov azbesta, v zadnjem obdobju pa zaradi sežiga oziroma sosežiga odpadkov, ki jih v Slovenijo dovažajo tudi iz tujine. Breme mezotelioma je v tem delu 100-krat višje kot drugod, iz tovarniških dimnikov pa se še vedno kadi ... Se politiki kljub kopici pozivov, apelov, prošenj in zahtev res ne zdi vredno ukrepati tako, da bo poskrbljeno za dobrobit ljudi?

Ukrepi

Občinska cenzura in zloraba lokalne oblasti med epidemijo »utišali« javne pozive za zaščito zdravja domačinov Kanala ob Soči, zlasti azbestnih bolnikov in bolnikov z rakom?

Kljub radikalnim ukrepom, odločbam, odlokom, omejitvam in prepovedim, ki jih je v Sloveniji narekovalo obvladovanje koronavirusa SARS-CoV-2, so iz evropskega žarišča epidemije italijanski tovornjaki nemoteno vsak dan dovažali pošiljke odpadkov (sekundarnih goriv) v sosežigalnico Salonita Anhovo. Zato so se v tem času še intenzivneje kot sicer vrstili apeli domačinov, ki so, da bi zaščitili najbolj ranljive prebivalce – azbestne bolnike in druge bolnike s težkimi kroničnimi obolenji –, zahtevali ustavitev tovrstnega prometa in (so)sežiganja odpadkov, vendar se na tej ravni ni zgodilo nič. Dogajalo pa se je drugje – tudi v neposrednih poskusih cenzure tovrstnih javnih apelov, opozarjajo tako v društvu Eko Anhovo kot v nevladni organizaciji Danes, civilni pobudi prebivalcev občine Kanal ob Soči.

Ukrepi

Prepovedati je treba ves promet z odpadki iz evropskega žarišča pandemije v Slovenijo

Kljub izrednim razmeram, ki jih v Sloveniji narekuje novi koronavirus, iz žarišča pandemije italijanski tovornjaki vsak dan v Salonit Anhovo nemoteno dovažajo pošiljke odpadkov. Ne glede na apele domačinov, ki opozarjajo, da je to početje zlasti v zdajšnjih okoliščinah treba ustaviti. In ne glede na to, da bi bil vnos ali prenos okužb s koronavirusom SARS-CoV-2 lahko usoden za številne domačine, ki so zaradi pretekle dejavnosti omenjene tovarne dobili grozljivo dediščino, izraženo v največjem bremenu azbestnih in rakavih obolenj na Slovenskem. Kdaj bodo torej odgovorni prisluhnili enemu izmed najbolj ranjenih področij Slovenije in poskrbeli za dobro tamkajšnjega prebivalstva – v času epidemije, pa tudi sicer?

Ukrepi

Sosežig odpadkov: sklepi poslancev medli, minister za okolje neprepričljiv, iskanje možnosti za boljše življenje prebivalcev srednje Soške doline pa se v tej tragični onesnaževalski zgodbi nadaljuje še odločneje

Sedem ur je trajala včerajšnja seja, na kateri so se poslanci, člani dveh matičnih odborov – za zdravstvo ter za infrastrukturo, okolje in prostor –, do poznih večernih ur seznanjali z nedopustnimi razmerami, ki vplivajo na življenje prebivalcev srednje Soške doline. Ti so že dolgo zaznamovani z azbestno dediščino, ki je na tem delu Slovenije pustila 100-krat močnejši odtis kot na ostalih. Zgodba nekdaj lepe, danes pa tako zelo onesnažene doline, ki ima rdečo nit v preštevanju obolelih za rakom in umrlih, pa je začela v zadnjem času dobivati epilog s sežigom in sosežigom odpadkov, v pretežni meri uvoženih iz tujine, ki ga Salonit Anhovo želi v prihodnje še povečati. Ne le domačini, tudi zdravniki, ki se jim takšen odnos do pomembnega dela slovenstva zdi nedopusten, neetičen in povsem nevzdržen, so se odločili spremeniti tok te zgodbe. O tem je včeraj tekla beseda.

Skrb za čisto okolje

Domačini v bližini Salonita Anhovo, kjer je breme mezotelioma 100-krat višje kot drugod, opozarjajo: »V 20 letih je med nami zbolelo ali umrlo več kot 2500 ljudi! Vam to res še ni dovolj?«

»Eno je stanje na papirju, povsem nekaj drugega pa je stanje v resničnem življenju,« je na izredni seji občinskega sveta v Kanalu ob Soči občinska svetnica Anastazija Makorič Bevčar dodala ob rob več kot pet ur trajajočemu nizanju strokovnih pojasnil in iskanju verodostojnih odgovorov na vprašanje, zakaj država še vedno dopušča onesnaževalsko pohabljanje srednje Soške doline in zbolevanje njenega prebivalstva. Gospa zelo dobro ve, o čem govori: zaradi najhujše oblike raka, mezotelioma, ki je v Sloveniji redek, na območju delovanja Salonita Anhovo pa eden najpogostejših, so v njeni družini izgubili tri sorojence, četrti je umrl zaradi raka na pljučih. Izredni občinski seji bo danes, natanko teden dni kasneje, v 130 kilometrov oddaljeni Ljubljani sledila izredna seja v državnozborski stavbi, kjer bodo člani dveh parlamentarnih odborov, za zdravstvo ter za infrastrukturo, okolje in prostor, razpravljali o isti temi.

Skrb za čisto okolje

Zakaj 314 zdravnikov odločno zahteva hitre in učinkovite ukrepe za zaščito srednje Soške doline, v kateri ljudje zbolevajo in umirajo zaradi izpustov Salonitove (so)sežigalnice

»V naši ambulanti ima večina pacientov priznano poklicno bolezen zaradi azbesta, v zadnjih 20 letih jih je 82 zbolelo za mezoteliomom, zelo agresivnim rakom pljučne ali trebušne mrene, pri katerem je preživetje kljub sodobnemu zdravljenju krajše od 18 mesecev. Če bi bila naša ambulanta taka kot povprečna slovenska ambulanta, bi v teh letih omenjeno diagnozo dobil en sam bolnik. In če bi odgovorni ob spoznanjih o škodljivosti azbesta ravnali etično, ne bi prišlo do tako grozljivih posledic in po nepotrebnem izgubljenih življenj, pri čemer naj poudarim, da za mezoteliomom zbolevajo tudi mnogi domačini, ki nikoli niso bili zaposleni v Salonitu,« poudarja Nevenka Mlinar, ki kot zdravnica splošne medicine dela v Desklah, v nekdanji obratni ambulanti tovarne Salonit Anhovo, ki je zdaj v lasti Italijanov in Avstrijcev. Ker Mlinarjeva ne želi dopustiti nadaljevanja omenjene zgodbe, v kateri sicer ni več izdelovanja azbest-cementnih izdelkov, se pa iz Salonitovega dimnika še vedno kadi, zaradi sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov, med katerimi je le slaba tretjina slovenskih, se je skupaj s stanovskimi kolegi, ki skrbijo za zdravje prebivalcev širše goriške regije, odločila za ukrepanje.