Reforma

»Bojim se, da bolnika ne vidimo«

»Veliko govoriti, preden sploh kaj narediš, zagotovo ni smiselno – prav tega pa smo se v Sloveniji v preteklosti že nagledali in naposlušali. Prevečkrat. Po drugi strani pa je moteče, da vsakršne spremembe in novosti, četudi so te skrbno domišljene, pri nas vedno pričaka 'fronta', ki si ne želi sprememb. Zato sem bil raje tiho – čeprav je težko verjeti, da sem lahko tiho,« je v sklopu jesenskega posveta o zdravstvu na Bledu pojasnil dr. Erik Brecelj, v konkretnem primeru predvsem v vlogi predsednika strateškega sveta za zdravstvo. V sklopu omenjenega dogodka je v pogovoru za Zdravstveniportal.si nanizal kar nekaj vzvodov, s katerimi naj bi že hudo majavi voz slovenskega zdravstva vendarle potegnili iz sistemskega živega peska, ki ogroža vse – paciente in v zdravstvu zaposlene.

Čakalne dobe

Čakalne dobe in sindrom gordijskega vozla

Nihče ne ve, koliko krogov je že pretekla zdravstvena politika pri obljubljanju in snovanju nujnih sprememb v zdravstvu, pa naj jih poimenujemo reforma ali kako drugače. Morda preoblikovanje obstoječega sistema v novi, pacientom oziroma obolelim prijaznejši sistem, v katerem bo na voljo več zmogljivosti, na račun katerih bodo zaposleni manj iztrošeni, njihovo delo pa ovrednoteno pravičneje, na podlagi učinkovitosti in kakovosti. Bolniki bodo zadovoljnejši, hitreje zdravi oziroma ozdravljeni. V sistemu bo bistveno manj kratkih stikov, ki bodo posledično bistveno laže odpravljivi. V zdravstvu zaposleni ne bodo več bežali na druga delovna mesta, zdravstvena politika pa bo – če bodo vodstvom zdravstvenih zavodov končno vendarle dali v roke prave menedžerske vajeti, ki bodo omogočile boljšo, optimalnejšo organizacijo dela – imela manj manevrirnega prostora za mešetarjenje z različno usmerjenimi interesi. Manj bo sivine, ki danes prikriva in prekriva koruptivna dogajanja. In kar je najpomembnejše: poskrbljeno bo za paciente. Hitreje, bolj usmerjeno, celoviteje.

Čakalne dobe

Kratkoročni ukrepi za avgustovsko krajšanje nedopustno dolgih čakalnih vrst

Da se čakalne vrste, v katerih so na Slovenskem ujeti preštevilni bolniki, niso prav nič skrajšale, je jasno. V resnici se seznami čakajočih še podaljšujejo, kajti termini, predvideni za diagnostiko in zdravljenje, se kljub akutnim težavam obolelih pomikajo vedno dlje v prihodnost. Ministra za zdravje Slovenija trenutno nima, zato premier Robert Golob, ki je nedavno odslovil Danijela Bešiča Loredana, s pomočjo strateškega sveta za zdravstvo začasno opravlja še vlogo resornega ministra. In tako je danes vlada z uredbo, ki bo veljala v avgustu, določila nabor najproblematičnejših storitev, za katere bo v omenjenem obdobju zagotovljeno plačilo po realizaciji – nad obsegom programa, ki ga sicer konkretnemu izvajalcu v skladu s splošnim dogovorom krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).

Ukrepi

Spet smo brez zdravstvenega ministra in še vedno brez zdravstvene reforme – bolniki pa so še vedno ujeti v nepreglednih čakalnih vrstah

Skorajda ni dneva v letu, ki na globalni ravni ne bi bil posvečen nečemu; nemalokrat so to hude kronične bolezni, redke bolezni, dedne bolezni, medtem ko je 11. julij svetovni dan prebivalstva. Če se pri tem omejimo na majhno Slovenijo, ki summa summarum predstavlja manj kot 0,03 odstotka celotnega prebivalstva tega planeta, lahko (znova) ugotovimo, v kako skrb vzbujajoči zdravstveno-sistemski situaciji je slovenski narod, ki se pospešeno stara in posledično potrebuje vse več zdravstvenih storitev. Te bi morale biti ažurne, pravočasne, celovite, v skladu s sodobnimi standardi, maksimalno učinkovite. V več kot dveh desetletjih smo se naposlušali obljub o učinkovitih sistemskih spremembah, ki naj bi zastarele okvire sistema korenito obnovile in pacienta dobesedno, ne le na papirju, postavile v središče obravnave – takrat, ko je ta nujna in najbolj učinkovita, ne šele z dolgotrajnim zamikom, ko je nastalo škodo težko, včasih pa tudi nemogoče sanirati. In kje smo danes? Spet brez resornega ministra. Brez zdravstvene reforme. Bolniki so ujeti v nepreglednih čakalnih vrstah.

Pravice pacientov

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – po dolgoletnih pozivih, pričakovanjih, zahtevah in obljubah, ko se ni zgodilo nič, bo do ukinitve prišlo tako rekoč čez noč

Zavarovalnica Generali 1. maja ne bo zvišala premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje za 30 odstotkov. Na takšno napoved se je najprej odzvala javnost, ki je načrtovano podražitev ocenila kot povsem nesprejemljivo in – zlasti v času, ko so številni pacienti še vedno nedopustno dolgo primorani čakati na preiskave ali posege –, tudi sramotno; jasno je namreč, da tudi čakanje, skupaj z nezdravljeno boleznijo, pušča neizbrisen odtis na zdravju. Odziv je bil pravzaprav skorajda neverjetno hiter; za preprečitev zvišanja premije sta se odločila tako resorni minister Danijel Bešič Loredan kot vlada. Višina mesečne premije je zdaj že zamrznjena oziroma v prihodnjih mesecih ne bo smela presegati 35,67 evra.

Revolt

Slovenci, ujeti v nedopustno dolgih čakalnih vrstah za diagnostične preiskave ali za operacije, 30-odstotni dvig premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje razumejo zelo nedvoumno: »To je sramota!«

Ta teden bo tako v analih zdravstvene politike in medicine kot tudi z zornega kota uporabnikov zdravstvenega sistema ostal zabeležen kot svojevrsten unikum. Kot preplet dogajanja, ki smo ga na Slovenskem le stežka pričakovali, in dogodkov, za katere smo si srčno želeli, da do njih ne bo prišlo. Po eni strani smo dočakali začetek zdravstvene reforme, ki je bila za Slovenijo neuresničena želja in nuja več kot dve desetletji, po drugi strani pa se čakalne vrste, v katerih bolniki, ki bi potrebovali hitro diagnostiko in nemalokrat tudi operativno zdravljenje, nezadržno daljšajo, bolezensko stanje se posledično poslabšuje. In v tem kontekstu je prva od zavarovalnic, ki tržijo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, »svoje« zavarovance obvestila, da se bo premija za tiste storitve, ki jih ne dočakajo, povečala za tretjino. Za tretjino! Si lahko predstavljamo, kako se ob tem počutijo mnogi, ki jih je prizadela še bolezen, od katere je oziroma bo odvisno njihovo življenje? Zdaj pa jim zavarovalnica sporoča, da bodo morali plačati in po možnosti še doplačati bistveno več, če bodo želeli, da bo – po desetletjih plačevanja za zdravstveno zavarovanje – spodobno poskrbljeno za njihovo zdrav(ljen)je in življenje ...

Revolt

»Verjel sem, da bo politika služila narodu, ne sebi, dogaja pa se ravno obratno – in tako smo danes tam, kjer smo bili pred 30 leti«

V zdravniški sferi se je zgodila pomembna prelomnica. Konrad Kuštrin, zdravnik, specialist anesteziologije z reanimatologijo, je po sedmih polnih mandatih, strnjenih v 28 let vodenja sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides, delo zdaj tudi formalno prepustil nasledniku. Že pred časom, ko je zbolel oziroma je, kot pravi, njegovemu »motorju, ki se sicer zna vrteti izjemno hitro, zmanjkalo bencina«, so njegovo poslanstvo začasno opravljali podpredsedniki sindikata. Zdaj pa tudi uradno vajeti Fidesa prevzema novoizvoljeni predsednik Damjan Polh iz izolske splošne bolnišnice, ki je s Kuštrinom tesno sodeloval že dolga leta. Kandidata za novega predsednika sindikata Fides sta bila sicer dva, a naloga, v kateri tudi v prihodnje ne bo manjkalo izzivov, je na današnji 29. letni (volilni) konferenci pripadla Damjanu Polhu, prav tako specialistu anesteziologije.

Revolt

»Če bodo na ministrstvu za zdravje delali tako, kot mislimo, da delajo, imamo tako zdravniki kot bolniki vendarle razlog za optimizem,« meni predsednik sindikata Praktik.um Igor Muževič, ki namerava tožiti Glas ljudstva

»Mislim, da je treba ljudem iskreno povedati, da osnovnega zdravstva, kakršnega smo poznali, ni več – deluje le še na papirju, osebni zdravnik pa postaja privilegij,« je v izčrpnem pogovoru za zdravstveni portal že pred poldrugim letom poudarila Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu novogoriškega zdravstvenega doma kot specialistka družinske medicine skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Novi Gorici in v Podsabotinu. Toda že v tistem obdobju je dolgotrajno bitje plati zvona za družinsko medicino odzvanjalo v prazno, družinski zdravniki – in skupaj z njimi tudi pediatri, ginekologi ter zobozdravniki – pa so bili primorani opazovati ugašanje sistema osnovnega zdravstva, ki ga niso zakrivili sami. A takrat so bile razmere v primerjavi z aktualnimi še dokaj dobre, kar najbolje ve sleherni pacient, ki mu je danes kratena tako dostopnost do osebnega zdravnika kot tudi z njo povezana kakovostna in celovita obravnava. Scenarijev, kako povrniti status družinski medicini, ki ji pritiče, je veliko – na to, da niso vsi optimalni, pa opozarja tudi sindikat zdravnikov družinske medicine Praktik.um, o čemer smo se za Zdravstveniportal.si pogovorili s predsednikom sindikata mag. Igorjem Muževičem.

Organizacija

Točno opoldne – telefonska številka 080 18 01, ki naj ne bi nikoli zvonila v prazno

V kako resni stiski je zdravstveni sistem in z njim pacienti pa tudi zaposleni, je znano. Verjetno ni posameznika, ki se, ko je zbolel, ne bi pobliže srečal s posledicami večdesetletnega sistemskega statusa quo. Zaradi takšnega stanja se je nedopustno poslabšala dostopnost do javno-zdravstvenih storitev, začenši že v osnovnem zdravstvu – in ta zgodba se, sicer z nekoliko drugačnimi odtenki, nadaljuje tudi na ostalih ravneh zdravstvenega varstva. Spremembe so nujne. Da bi se vsaj nekoliko približali bolnikom in jim v stiskah zaradi neuspešnega iskanja strokovne pomoči, podpore in obravnave podali sistemsko roko, so na ministrstvu za zdravje sprejeli prehodno rešitev. Ob nadvse simbolični uri – točno opoldne – začne delovati klicni center za pomoč uporabnikom zdravstvenega sistema, saj ti, iščoč rešitve, v zadnjih letih iz najrazličnejših razlogov postajajo njegovi ujetniki.

Reforma

Je po dobrih dveh desetletjih končno vendarle na vidiku celovita reforma zdravstvenega sistema?

»Reforma zdravstva je nekaj, kar zahteva najširši družbeni konsenz. In ker zdravstvo ni ne levo ne desno, ampak je naše, je nujno skupno angažiranje za izvedbo reforme, ki jeni bilo več kot 20 let. Slovenski zdravstveni sistem je dober, kakovosten – to nam priznava celotna Evropa. Težave, ki jih ni malo, pa izvirajo predvsem iz organizacije, sistemske korupcije in upravljanja – in na te izzive vsekakor nameravamo odgovoriti ter z reformiranjem zagotoviti učinkovit, celovit, digitaliziran in finančno vzdržen zdravstveni sistem, v katerem bo pacientom zagotovljena pravočasna dostopnost do kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev. Celovito bo treba prevetriti in prenoviti financiranje zdravstvenega sistema, kajti nad tokom tega denarja, pri čemer govorimo o stotinah milijonov evrov, nadzora ni – in temu bomo vsekakor prišli do dna.«