Skrb za čisto okolje

Apel proti onesnaževanju, ki ubija – in proti politiki, ki ji ni mar ne za zdravje ne za okolje

Kako verodostojna zna biti politika v svojih obljubah, s katerimi v predvolilnem času ne skopari, po volitvah pa jih hitro zakoplje v pozabo ali pa jih prekroji in predrugači, včasih do neprepoznavnosti, vemo vsi. A kljub temu se zdi, da človek vedno znova (za)upa in verjame v sočloveka, četudi mu ta svojo podporo obljublja s političnega piedestala. Kako kvarljivo utegne biti bivanje na tem piedestalu – ne sicer vedno in ne na splošno –, potrjujejo številni primeri dopuščenega opustošenja, ki puščajo neizbrisen pečat na celotni Sloveniji. Zanemarjanje skrbi za okolje in kratkovidno, preračunljivo popuščanje apetitom onesnaževalske industrije vedno pušča odtis na zdravju, ne »le« pri posameznikih, ampak na generacijah.

Skrb za čisto okolje

Kdaj bo Slovenija industriji končno pristrigla onesnaževalske peruti in dala prednost zdravju? Kdaj bo konec pretvarjanja? Vzorčni primer industrijske cone Laze: (občinska) politika versus civilna družba

Na objavo problemskega članka o dogajanju v industrijski coni Laze, neagilnosti odgovornih ter nemoči domačinov in okoljevarstvenikov – vse našteto je ob zadnjem požaru, ki je izbruhnil v sklopu livarne aluminija, dobilo še dodatno potrditev –, so se odzvali v kabinetu župana Mestne občine Kranj (MOK) Matjaža Rakovca. Po njihovi oceni so navedbe, s katerimi je Zdravstveniportal.si osvetlil ozadje dogajanja v tej okoljski tragediji, napačne in zavajajoče. Po drugi strani pa mednarodno društvo za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG) izpostavlja, da MOK še vedno – čeprav je od seznanitve z ekološkim gordijskim vozlom industrijske cone v Lazah minilo že 18 let – vztraja pri »nepoznavanju in popačenju dejstev, ki nas žalostita, ne pa tudi presenečata. Sta pač plod dolgoletne demonizacije tistih, ki na probleme v Lazah (še) opozarjamo.«

Skrb za čisto okolje

V Lazah, ekološki bombi gorenjske prestolnice, je požar v livarni aluminija še dodatno ogrozil prebivalce, ki že sicer pospešeno zbolevajo za rakom, boleznimi dihal in parkinsonovo boleznijo. Bodo odgovorni končno ukrepali?

V industrijski coni Laze, ekološki bombi v Stražišču pri Kranju, je v teh dneh znova zagorelo. Do temeljev je pogorelo skladišče livarne aluminija Blisk. Aluminij je eksplozivna snov – in sogovornik Marko Špolad, okoljski aktivist in naravovarstvenik, član Civilne iniciative za zeleno Stražišče ter član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), sicer profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, je prepričan, da ni veliko manjkalo, da na območju, kjer sva se pogovarjala o kalvariji tu stanujoče peščice še živečih nemih prič uničevanja tega lepega območja Slovenije, danes ne bi bilo ničesar več. Le lučaj proč od pogorišča so namreč ogromne plinske jeklenke – teh ogenj, ki se je razširil po eksploziji, po zaslugi hitre odzivnosti domačinov in gasilcev, ki so se nemudoma odzvali na klic na pomoč, k sreči ni zajel.

Skrb za čisto okolje

Primer ekološke bombe »Laze« prinaša odgovor, zakaj se udeležiti nedeljskega referenduma in kaj obkrožiti

Pogovarjala sva se na obrobju Kranja, v Lazah v Stražišču, kjer je bil v preteklosti eden najlepših kotičkov na obrobju gorenjske prestolnice. Z ribnikom, ki ga danes ni več, z bistrimi potočki, ki jih je industrija skalila z mavrico strupenih izpustov in v katerih danes ni več življenja. To območje se je ponašalo z bogato floro in favno, ki je bila prav tako v dobršni meri podvržena izumrtju – zaradi nedopustnih posegov v naravni habitat, zaradi strupenih odplak, izpustov in kaskadno ponavljajočih se požarov. Po drugi strani pa industrijski obrati v Lazah (nekateri so si tu izsilili domicil kljub temu, da, na primer, nimajo gradbenih dovoljenj, ponašajo pa se z izjemno kratkovidno podeljenimi dovoljenji za poseganje v okolje) vedno znova zaobidejo vse zakonodajne določbe in pravila, tudi s pomočjo lokalne politike. V potoku ni več rakov, ob vodi ni več številnih divjih ptic, tudi fazanov, ki so nekdaj tu imeli domicil. Ostala je industrija. In prebivalci, ki na račun dolgoletnega neskrbnega ravnanja države in lokalnih oblasti, politike vseh barv, umirajo na obroke. Dobesedno. Zaradi raka, respiratornih obolenj, demence ... Zato, ker je bil vedno »mali človek« tisti, ki je moral plačati največjo ceno za preračunljive politične odločitve in usmeritve.

Starejši

Je dodatno zaračunavanje v domovih za starejše nadstandard ali nepravilnost? Če menite, da so vam oziroma vašemu svojcu storitev neupravičeno zaračunali, to sporočite na ZZZS!

Pred slabimi tremi tedni smo opozorili na skrb vzbujajoče anomalije pri skrbi za varovance v domovih za starejše in v socialno-varstvenih zavodih, kjer morajo varovanci oziroma njihovi svojci doplačevati za storitve, označene kot »razkošje«, čeprav gre v resnici za povsem standardne storitve, ki niso nič več kot osnovna pomoč ali nega. Se je v času od javnega poziva društva Srebrna nit k takojšnjemu ukrepanju odgovornih kaj spremenilo? Ne dosti. Z dvotedenskim zamikom smo prejeli odgovor ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, poslan iz kabineta ministrice; odgovorne institucije, med njimi tudi omenjeno ministrstvo, smo namreč prosili za odziv na navedbe v odprtem pismu društva Srebrna nit, ki je pozvalo k takojšnji odpravi sramotnih razmer, ko je v domovih za starejše treba doplačevati za kopanje, povijanje nog, za nameščanje slušnega aparata ... Na ministrstvu za delo trdijo, da so se z združenjem na to temo sestali, medtem ko združenje dokazuje, da temu ni bilo tako. Pri tem pa ostaja jasno, da po taki poti in na tak način do rešitev, ki so nujne, ne bo prišlo pospešeno.

Skrb za čisto okolje

Izpusti tovarn so »v dopustnih mejah«, ljudje pa zbolevajo in umirajo

Uroš Macerl, priznani okoljski aktivist (Eko krog), sicer ekološki kmetovalec, je lani dobil najbolj prestižno okoljsko nagrado za Evropo (Goldmanova okoljska nagrada), ki jo vsako leto prejme po en nominiranec z ene celine. Razlog? Skupaj s somišljeniki je v dolgoletnem boju s cementarno Lafarge dosegel, da je ta ostala brez okoljevarstvenega dovoljenja, prisiljena je bila prenehati s sežiganjem odpadkov, z ogrožanjem zasavskega okolja in z uničevanjem zdravja tamkajšnjih prebivalcev. A podobnih zgodb o tem, kako izpusti tovarn, ki so »v dopustnih mejah«, uničujejo zdravje slovenstva in prezgodaj ugasnejo številna življenja, je še veliko.