Pojavnost duševnih motenj je v izrazitem porastu, depresija pa je v paleti tovrstnih obolenj najpogostejša, saj prizadene približno pet odstotkov svetovnega prebivalstva – ženske skoraj dvakrat pogosteje kot moške. Razlogi za nastanek te duševne motnje so raznoliki, brez dvoma pa nanje vpliva tudi izrazita hektičnost sodobnega načina življenja.
Da je shizofrenija razširjena bolj kot sladkorna bolezen, multipla skleroza ali alzheimerjeva bolezen, ni splošno znan podatek. Znano pa je, da se ta resna duševna motnja lahko kaže kot izguba stika z resničnostjo (psihoza), kot blodnje (zmotna prepričanja) in halucinacije, posledično izkrivljenemu razmišljanju in odzivanju na resničnost pa neizogibno sledi vse slabše (so)delovanje na delovnem mestu pa tudi v družbi nasploh. Kljub temu, da sodobni način zdravljenja posamezniku, ki mu je ta psihotična motnja zaznamovala življenje, lahko omogoči povsem običajno delovanje, druženje in komunikacijo, pa tudi dandanes ta bolezen in z njo tudi oboleli še vedno ostajajo zaznamovani s stigmo in predsodki, ki izhajajo predvsem iz nerazumevanja.
Ničesar niso slutili, v njihovih očeh je bil do zadnjega trenutka tak, kot vedno: živel je tako rekoč popolno življenje, vedno je bil dobrovoljen, nasmejan, aktiven, ukvarjal se je s športom, potoval ... »Bi lahko opazili, da je bil naš prijatelj v resnici v stiski, da se je spremenil?« se prijatelji pokojnega sprašujejo še danes – istočasno pa se zavedajo, da so preprosto imeli premalo znanja o depresiji: »Ne vemo, kdaj je našega prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali. Preslišali smo mimogrede izrečene besede, ki bi jih danes, ko smo se na tako krut način srečali z depresijo in njenimi posledicami, morda znali prepoznati in pravočasno pomagati ...«. Bil je topel novembrski dan, obsijan s soncem, ko so izgubili prijatelja, ki se je zlomil pod težo življenja.
Podatki za Slovenijo, strnjeni tudi v nedavno predstavljeni obsežni raziskavi Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), opozarjajo na visoko stopnjo ranljivosti med slovenskimi otroci in mladostniki. Med drugim se je pokazalo, da je med vzroki smrti v starostnih skupinah med 15 in 29 let ter med 30 in 49 let na prvem mestu avtoagresivno vedenje – v prvi starostni skupini gre pogosto za posledice samopoškodbenega vedenja, medtem ko je v drugi skupini med glavnimi vzroki za smrt predvsem samomor.