Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zagotavljajo, da bodo skrbno bdeli nad razporeditvijo in razdelitvijo 35 milijonov evrov, navsezadnje to od njih pričakujejo tudi poslanci, ki so dali zeleno luč za tovrstno porabo višjega deleža prihodkov v zdravstveni blagajni v tem letu. 

Vendar upravičeni dvom ostaja – o tem smo se med drugim prepričali na podlagi odzivov, tudi poglobljenih, ki smo jih prejeli na facebook strani zdravstvenega portala.

Danes pa se je na obljubo o skrajšanju čakalnih dob s pomočjo dodatnih 35 milijonov evrov javno odzval tudi Krištof Zevnik, zobozdravnik in zagovornik javnega zdravstva, ustanovitelj spletne zdravniške skupnosti Medikont, ki materiale naroča neposredno, pri proizvajalcu. Zevnik opozarja na dvoje: na sistem, ki bo (predvidoma) omogočil preusmeritev obljubljanih milijonov v žepe nepoklicanih – in na pogojenost takšnega dogajanja z namernim zavajanjem glede kontrapunkta med državnim in med javnim zdravstvom.

Zakaj bi zdravstvo moralo biti javno, ne državno

Krištof Zevnik brez dlake na jeziku spomni, kako so politične stranke, praviloma leve, v minulih letih pri nas izkrivljale pomen besedne zveze javno zdravstvo. Tako se je utrdilo prepričanje, »da so javno zdravstvo bolnišnice in zdravstveni domovi, v katerih politično izvoljeni direktorji skrbijo, da državljan dobi brezplačne zdravstvene storitve. Zato so v zadnjih 25 letih sprejeli toliko predpisov, da jih danes ne znamo niti prešteti, kaj šele, da bi bili vsi ti zakoni, podzakonski akti in pravilniki medsebojno usklajeni. Da bo mera polna, pa smo kot zvesti nasledniki 'dobro delujočega' zdravstvenega sistema v nekdanji Jugoslaviji, sistem v resnici samo malo preoblikovali, na primer z uvedbo koncesij. Ta model zdravstva se imenuje državno zdravstvo.«

Po drugi strani pa imajo v uspešnih evropskih državah javno zdravstvo. Zdravstvo, v katerem državljani obvezno in/ali prostovoljno plačujejo zdravstveni zavarovalnici in varčujejo pri njej. Ko zbolijo, gredo na zdravljenje k zdravniku, ki ga sami izberejo, nakar ta po opravljenem zdravljenju posredno ali neposredno prejme plačilo od ene ali več zavarovalnic. Ob tem kratkem orisu razmer in razmerij v pravem javnem zdravstvu Krištof Zevnik retorično sprašuje: »Ste morda kje opazili omembo zdravstvenega doma, bolnišnice, čakalnih dob, dobaviteljev, korupcije, kraje denarja, izsiljevanja in zdravniške mafije?«

V Sloveniji je drugače.

»Namerna zapletena hipernormiranost in posledični hiperbirokratizem je v 25 letih še dodatno nenamerno zapletel zdravstvo v Sloveniji. Namesto javnega zdravstva smo dobili slovensko državno zdravstvo,« ugotavlja Zevnik in pri tem pokaže na prepoznavne sledi takšnega dogajanja: »Vse to se dogaja z namenom – za ohranitev državnega zdravstvenega sistema, ki ne deluje in nikoli ne bo deloval v korist pacienta.« 

Namerno zavajanje politikov, ki je tako (pre)usmerilo delovanje zdravstvenega sistema, ima po Zevnikovem trdnem prepričanju »svoje razloge v globoko razvejani mreži privilegijev dobaviteljev, politično podeljenih (skoraj dednih) funkcijah in pooblastilih odločujočih zdravnikov, monopolnih združenj, političnih strank in določenih medijev. Mesečno nam te tvorbe posredno in neposredno ukradejo od 20 do 35 milijonov evrov težko prisluženega denarja, ki si ga vsak slovenski državljan odtrga od svojih ust. Letna kraja torej znaša vsaj 250 milijonov evrov.« 

Krištof Zevnik: Ta denar bo posrkal sistem, kot puščava kapljico vode

V slovenskem državnem zdravstvu, ki ga ni (več) mogoče enačiti z javnim zdravstvom, so po mnenju zobozdravnika, ki se je z zobozdravniško spletno skupnostjo Medikont postavil po robu sicer ustaljenim postopkom naročanja v sistemu, »poznavalci te kompleksne ureditve danes zmožni opozarjati zgolj na posamične nedelujoče in sprevržene delčke te neuspešne zdravstvene zgodbe. Ta zdravstvena nit pa je tako zavozlana, da imamo danes pravi unikatni slovenski zdravstveni gordijski vozel – sistem.«

In v tem sistemu Zevnik vidi glavnega krivca, ki naj bi tudi tokrat preprečil, da bi milijoni za skrajšanje nedopustno dolgih čakalnih dob v resnici šli izključno v ta namen.

»Žal je ta denar že vnaprej izgubljen. Posrkal ga bo sistem, kot puščava kapljico vode. Tako kot se je to zgodilo s poplačilom 136 milijonov evrov dobaviteljem zdravstvenih domov in bolnišnic v času prejšnje leve vlade pod vodstvom stranke SMC, se bo zgodilo tudi s 35 milijoni evrov. Poleg tega bodo ustanovili še kakšen oddelek, agencijo, morda izdelali še kakšno analizo, v sklopu katere bodo spremljali čakalne dobe in porabo sredstev, kaznovali bodo bolnike, če se bodo pozabili odjaviti za poseg, ki so ga potrebovali pred tremi leti, kaznovali bodo zdravnike, zaradi predpisovanja napotnic, zasužnjili bodo zgarane specializante in mlade specialiste, spremljali čas sedenja pacienta v čakalnici ...«.

Malverzacije z medicinskim materialom

Krištof Zevnik je, da bi čim bolj plastično ponazoril anomalije v sistemu, pripravil tabelo, ki nedvoumno prikaže razliko med delovanjem in končnim učinkom pri dobavi materiala v državnem zdravstvu na eni in v javnem zdravstvu na drugi strani. 

Kako je sploh mogoče, da pride do tolikšne razlike?

»Končni rezultat je osupljiv, vendar pričakovan in znan že vsaj 20 let. Dobavitelj prejme nagrado – ta pri konkretnem naročilu znaša 136 odstotkov več kot na prostem trgu!« trdi Zevnik. In dodaja: »Prejšnja vlada (SMC, SD, Desus) je javnim ustanovam nakazala 136 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja za poplačilo ogromnih dobaviteljskih marž.«

Neverjeten, a dopuščan razkorak med prilagodljivim javnim zdravstvom in rigidnim državnim zdravstvom prinaša konkretne posledice v smislu – kakor smo sejali, tako bomo želi. A lahko bi bilo bistveno drugače.

»Če bi sešteli vsaj 20.000 ali več materialov in vse preplačane marže, bi zlahka prišli do vsote 250 in več milijonov evrov na leto. Ta izgubljeni zdravstveni denar je končni rezultat državnega zdravstva ... Dozdeva pa se nam lahko tudi, kam bo šlo letošnjih dodatnih 35 milijonov evrov. Z nekaj obrati tega denarja na papirju in s prerazporeditvijo dodatno plačanih storitev ZZZS se bo na koncu pokrivalo izgube, ki so posledica državnega zdravstva,« je prepričan Krištof Zevnik.

Bo res tako?