Konrad Kuštrin, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides, je v opozarjanju na ključne kratke stike pri delu zdravništva in delovanju zdravstvenega sistema že prislovično neposreden. Ker zdravstvo tudi po njegovi oceni nujno potrebuje celovito reformo, sva v pogovoru za zdravstveni portal nanizala ključne vzvode, ki (že dolgo) sprožajo erozijo zdravstvenega sistema.

V našem zdravstvu je, kot vedno, veliko akutnih in aktualnih vprašanj, ki se nanašajo ne le na reševanje kratkih stikov v sistemu, ampak tudi na izboljšanje razmer, kar bo pripomoglo k ažurnejšemu, kakovostnemu in varnemu zdravljenju. Gre za problem družinske medicine oziroma osnovnega zdravstva pa tudi za številne druge konkretne teme, s katerimi se ukvarjate v sindikatu Fides ...

Mislim, da zdravstvo absolutno potrebuje temeljito reformo. V tem mandatu bo treba narediti to, kar je pač mogoče narediti v tej koaliciji. Ta hip je za nas pomembna realizacija sklepa vlade, da se za zdravstvo vpelje nov plačni sistem, kajti aktualni je po vertikali in po horizontali rigiden in vse prej kot spodbuden – in pomeni erozijo zdravstvenega sistema, ki jo povzročajo tisti, ki govorijo o javnem zdravstvenem sistemu in vztrajajo pri obstoječem plačnem sistemu. To se odraža tudi v tem, da se minimalno število zdravnikov odloča za specializacijo iz družinske medicine, kajti po končani specializaciji plača zdravnika družinske medicine znaša dve minimalni plači. 

Družinska oziroma splošna medicina je v začaranem krogu negativne spirale. Zdravnikov je vedno manj; ti, ki prihajajo na novo, ne nadomeščajo niti tistih, ki odhajajo v pokoj. Ob tem, da so vedno bolj obremenjeni, ne vidijo nobene prihodnosti in nikakršnega zadovoljstva.

Vedno, ko omenim medicinske sestre, me kritizirajo – toda sem zdravnik, ki podpiše vsako odpustnico in vsak mrliški list; delam skupaj z medicinskimi sestrami in prepričan sem, da je zdravstvena nega pomemben del zdravljenja. Zato je vedno znova treba opozoriti na veliko pomanjkanje medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo; to je najbolj ponižan in zelo slabo plačan poklic v zdravstvu. Sprašujem se, kdo bo v prihodnje negoval paciente, kajti medicinske sestre – zlasti srednje, ki so jim celo odvzeli naziv – odhajajo v druge, bolje plačane poklice.

Ponudba vlade, da se tak plačni sistem spremeni, je po moji oceni odlična. Razumemo jo kot resen predlog, za katerega pričakujemo, da bo realiziran v tem mandatu.

Težave pa so tudi na sekundarni in terciarni ravni zdravstvenega varstva, kajti najboljši, vrhunski specialisti nimajo nikakršne možnosti, da bi bili za svoje delo in dosežke nagrajeni. Zato smo po novi kolektivni pogodbi predvideli tudi nagrajevanje terciarnih specialistov. 

Je pa res, da kolegi z vseh koncev Slovenije čutijo vse manj pripadnosti javnim zdravstvenim zavodom. Veliko jih ima parcialne pogodbe, kar pomeni, da delajo tako v matični ustanovi kot tudi pri zasebnikih. In tisti, ki so tako prakso povzročili z obstoječim plačnim sistemom, so odgovorni za erozijo javnega zdravstva, ki je vedno slabše dostopno, pacienti vedno dlje čakajo – in če se to ne uredi, bo situacije le še slabša.

Pa ste bili v zvezi z vsemi temi težavami že v stiku tudi z ministrom za zdravje?

Že lani avgusta smo bili v stiku tudi s predsednikom vlade, ki je tudi javno povedal, da je plačni sistem treba spremeniti oziroma zdravstvo, verjetno pa tudi druge poklicne skupine, izvzeti iz obstoječega plačnega sistema. 

Potem je prišel drugi val epidemije – ta čas smo porabili za pripravo nove, sodobne kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. Naloga resornega ministrstva je bila, da do 20. aprila pripravi predlog zakona in nas z njim seznani. Minister Janez Poklukar nam je povedal, da so bili zelo zasedeni z aktivnostmi, povezanimi z epidemijo, kar razumemo – pričakujemo pa, da bomo v najkrajšem možnem času seznanjeni z novim zakonom, glede katerega se bomo seveda morali uskladiti.

Zakon mora zgolj dati možnost nagrajevanja zdravnikov in drugih zaposlenih po kolektivni pogodbi, kajti rešitve, ki bi jih glede plač dosegli z zakonodajo, bi bile preveč rigidne. Brez tega zakona pa ni mogoče narediti nič.

Kako pa kot zdravnik v zdajšnjih razmerah, ki jih še vedno narekuje epidemija, komentirate dogajanje na klinični ravni, v bolnišnicah? Kako je s skrbjo za paciente, kajti zdi se, da so stari, nerešeni problemi zdaj prišli na dan z vso močjo?

Mislim, da bodo resnični problemi šele izbruhnili. Vsem zdravnikom in medicinskim sestram, ki so delali na COVID oddelkih, bi »snel klobuk«. Kadarkoli, vedno. Ni dodatka, s katerim bi se jim lahko zahvalili. Nekateri od njih – tudi v našem javnem zavodu – možnosti za dopust niso izkoristili že sedem mesecev in so na meji izgorelosti. Ta boj z epidemijo, ki je v bistvu neke vrste zdravstvena vojna z virusom, je do določene mere potisnil ob stran vse druge probleme, ki pa še vedno obstajajo – in v prihodnje se bomo morali s tem resno soočiti.

Ob tem človeka kar boli, ko sliši in vidi odzive v javnosti, na družbenih omrežjih, ki še vedno poskušajo zanikati obstoj epidemije in zaščitnih ukrepov, ki da so povsem odveč, saj omejujejo njihovo življenje, možnost njihove izbire, njihove svobode. Seveda bi se vsi lahko pritoževali na tak način, pa se to preprosto ne zdi etično ...

Absolutno. Zlasti je vsega obsojanja vredno, da so med njimi tudi zdravniki. 

Imam kolege v Italiji, tudi v Furlaniji – Julijski krajini; kmalu bodo praktično v celoti v tako imenovani beli coni. Imajo odstotek ali dva okuženih. Vsi bodo nosili maske do 15. junija, če ne celo dlje – zunaj, ne v zaprtih prostorih. In ni nobenih pritožb. Prav tako je v drugih državah, medtem ko smo Slovenci v slabem nekaj posebnega. Vsega obsojanja vredno.

Ilustracija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.