Poznavalcem zdravstva je povsem jasno, kako in s katerimi prijemi prevetriti in posodobiti naš sistem, da bi se lahko znova postavil na noge, se rešil iz primeža vse daljših čakalnih dob in pacientu, ko zboli in potrebuje takojšnjo strokovno pomoč in poglobljeno diagnostiko, to tudi zagotovil. Ne takoj, ampak v razumnem času, pravočasno – dovolj zgodaj, da se je mogoče izogniti škodi, ki jo poleg bolezni lahko povzroči tudi nedopustno dolgo čakanje na pravo diagnozo in optimalno terapijo.

Zgodi pa se nič – po zaslugi vsakokratne politike, ki v zadnjih dveh desetletjih vedno znova izumlja reformne prijeme, ti pa se v veliki večini primerov pokažejo kot nedomišljeni, pretežno administrativni, v glavnem neživljenjski ukrepi. Ukrepi s številnimi nedoslednostmi in birokratskimi rešitvami, ki v zdravstveni sferi povzročajo le še dodatni kaos. V zadnjem času so prežeti še s kaznovalno noto, kar bo, kot kaže, medicinskemu sodu izbilo dno.

Prelomna točka v zdravstveni reformni zgodbi, ki je v zadnjih letih doživela kopico sprememb, vendar ne v dobro bolnikov in v zdravstvu zaposlenih, bodo očitno pacienti. Bolniki in zavarovanci, bolni in tisti, ki so zdravi, vendar si vse življenje plačujejo zdravstveno zavarovanje in že samo na tej osnovi upravičeno pričakujejo, da jim bo pomoč takrat, ko jim bo zdravje odpovedalo in jo bodo potrebovali, tudi zagotovljena.

Pacienti, ki čakajo – zdaj (praviloma) ne več z napotnico v roki, saj je ta po elektronski poti želenega specialista dosegla že davno pred njimi –, se zaskrbljeno sprašujejo, kako bodo dolgi meseci, ki se nemalokrat prevesijo tudi v leto ali celo dve, vplivali na njihovo počutje.

Skrbi jih, kakšen pečat bo na njihovem zdravju v tem času pustila bolezen, ki jo občutijo drugače, intimneje in globlje, kot to lahko prikaže katerakoli diagnostična naprava. Skrbi jih, ker se globoko v sebi zavedajo, da njihova bolezen potrebuje drugačno, bistveno bolj pospešeno ukrepanje – ne razvrščanje po stopnjah nujnosti, ki so mu zadnje poteze ministrstva za zdravje in vlade nadele atribute, ki nikakor ne sodijo oziroma ne bi smele soditi v sfero zdravstva.

Vlada je v splošni dogovor za to leto samovoljno vnesla možnost sankcioniranja zdravnikov, ki delajo v osnovnem zdravstvu, možnost sankcioniranja institucij, v katerih so ti zdravniki zaposleni.

Izbrani zdravniki, zlasti specialisti družinske medicine, ki jim je bila v slovenski razvojni zgodbi vse predolgo kratena možnost strokovne gradacije, primerljive z drugimi vejami medicine, specialnostmi in subspecialnostmi, so, pa ne le zaradi omenjenega ukrepa, ujetniki zastarelega sistema, skupaj s pacienti. In tako ukrepajo, kot znajo in zmorejo.

Imajo ključno vlogo v sistemu, na njih ta temelji ali pade; so pravzaprav edini, ki vedo, kaj točno se dogaja z njihovim pacientom, saj ga spremljajo dolga leta, ne le med določeno bolezensko epizodo.

Toda v najhitreje starajoči se družbi na stari celini zdravnikom, ki delajo v osnovnem zdravstvu, pogosto zmanjka orodij (pa ne le diagnostičnih), da bi naredili res vse, kar njihov varovanec potrebuje v iskanju izgubljenega zdravja. To pomeni, da morajo paciente pogosto poslati na nadaljnje, usmerjene preiskave, pri čemer je jasno, da morajo pri pisanju napotnic skrbno pretehtati, kako nujen je za njihovega pacienta pregled pri določenem specialistu.

Jasno je, da kljub današnjim oznakam na napotnicah ni mogoče ničesar prehiteti ­– niti redno niti hitro, nujno ali zelo nujno –, nedopustno dolgih čakalnih vrst ni mogoče obiti, razen samoplačniško, seveda. Danes številni zdravniki nedvoumno povedo: zaradi takšnih čakalnih vrst se stanje nekaterih bolnikov tako poslabša, da jim ni mogoče več pomagati.

In kdo bo prevzel odgovornost za to?

Kdo bo odgovarjal za smrti, ki bi jih bilo z drugačno, bolj logično in smotrnejšo ustrojenostjo našega zdravstva mogoče preprečiti? Vlada zagotovo ne, saj se že pripravlja na odhod. Premieru, ki je v naboru raznolikih kandidatov za ministra za zdravje izbral zdajšnjo ministrico, bo izstavljeni račun prav kmalu povedal, kako modra je bila njegova odločitev.

Nekaj o tem so včeraj nakazali tudi v novoustanovljenem gibanju Skupaj naprej, zlasti njegov vodja, kirurg Danijel Bešič Loredan, ki v odprtem pismu premieru Cerarju očita, da si je aktualna vlada drznila postaviti se nad pravni red in pravzaprav poskuša v zdravstvu uničiti še tisto, kar je v njem po več kot dveh desetletjih neukrepanja ostalo dobrega.

Zato gibanje poziva k odstopu ministrice, do 5. marca – sicer bo, kot pred petimi leti, sledil javni shod. Na njem se bodo vrstila opozorila o nedopustnem stanju, v katerega je naše zdravstvo porinila politika, sledila pa jim bo akcija, v kateri naj bi zdravstvo – pa tudi niti, ki določajo in usmerjajo njegovo delovanje – vrnili spet tistim, zaradi katerih ta sofisticirani, pri nas pa v prenekaterem delu tudi skorumpirani, opešani in zastarani sistem sploh obstaja: ljudem.

Ljudem, čakajočim na zdravje. Samo v zadnjih štirih letih se je število čakajočih povečalo za skoraj 60 odstotkov, število tistih, ki čakajo nad dopustno čakalno dobo, pa za le nekaj manj kot 220 odstotkov. Ti podatki ponazarjajo le stanje v majhnem, približno 15-odstotnem  deležu vseh zdravstvenih storitev, medtem ko celovite slike sploh ni.

Pacienti za zdaj še vedno molčijo. Že dolgo se sprašujem, kaj pravzaprav se bo moralo zgoditi, da se bo to stanje spremenilo. Da se bo v družbi zgodil premik, ki bo tudi v resnici spodbudil in omogočil razvoj – nasploh, ne le v zdravstveni sferi. Čas se zdi pravi.