Zanimalo nas je, kako v jeseniški bolnišnici v COVID razmerah skrbijo za čim bolj nemoteno delo, kako – ne glede na okoliščine, ki so v tem trenutku vse prej kot spodbudne – zagotavljajo kakovostno in varno obravnavo vseh pacientov, pri katerih čakanje z zdravljenjem ne pride v poštev, kako se spopadajo z izzivi in odzivi v družbi, posamičnimi ali interesnimi, ki širjenje epidemije spodbujajo z odklanjanjem zaščitnih ukrepov, kar bo celotni Sloveniji in mnogim posameznikom v prihodnosti povzročilo zelo resne težave, pred katerimi si preprosto ni mogoče zakrivati oči.
O tem smo se včeraj, tako rekoč tik pred današnjo ponovno uvedbo omejitve gibanja na občine, pogovorili s predstavnikoma dveh ključnih strok. Specialist splošne kirurgije Matej Dolenc v Splošni bolnišnici Jesenice sicer dela kot abdominalni kirurg, v trenutnih razmerah pa je v vlogi zdravnika za obvladovanje bolnišničnih okužb, medtem ko magistra zdravstvene nege Tanja Pristavec vodi centralno sterilizacijo in enoto za obvladovanje bolnišničnih okužb, kjer je angažirana kot medicinska sestra.
Sogovornika sta bila jasna, neposredna. Izhajala sta tudi iz internih okoliščin, ki zaradi širitve okužb med zaposlenimi nikakor niso optimalne, so pa izkušnja, na podlagi katere so še dodatno okrepili strokovni trud v smislu kakovostne in varne obravnave obolelih – ta pa počasi, toda vztrajno kleca zaradi manka kadra in posledičnih, tudi ali predvsem z epidemijo povezanih obremenitev. Zato po njunem prepričanju zanašanje na kakršnekoli rezervne scenarije v primeru nadaljnjega porasta obolelih s COVID ni realno.
Rešitve pa so – in te so, kot vemo, zelo preproste –, če bi se jih le vsi držali in jih do nadaljnjega vtkali v svoj vsakdan; oba sogovornika prisegata na učinkovitost zaščitnih ukrepov, ki jih predlaga in pripravlja epidemiološka in skupaj z njo širša stroka, medtem ko dvom vanje ocenjujeta kot odraz nedopustnega egoizma.
Enota za obvladovanje bolnišničnih okužb je polno angažirana, pa vendar lahko, vedno znova, pride do »vdora« okužbe v bolnišnico oziroma na bolnišnični oddelek; od prvega takega primera pa do danes so v jeseniški splošni bolnišnici pri zaposlenih odvzeli že več kot 650 brisov. .
Video intervju z Matejem Dolencem in Tanjo Pristavec:
Po prvotnem načrtu naj naša bolnišnica ne bi doživela »navala« COVID bolnikov, ker smo v postopku požarne in energetske sanacije. Tako je bilo v prvem valu epidemije. Zdaj pa se je tudi pri nas zgodilo, kar se je zgodilo vsej Sloveniji: doletelo nas je povečano tveganje za okužbe, vse več ljudi prihaja v bolnišnico zaradi pridruženih bolezni in COVID stanja. Znotraj bolnišnice pa imamo en COVID oddelek, drugi je v postopku ustanavljanja.
Naše težave so se začele konec septembra. Takrat smo zaznali, da imamo problem na abdominalnem oddelku; enega od bolnikov smo premeščali na nujni poseg v Ljubljano, nakar so nas obvestili, da so pri premeščenem bolniku izolirali COVID. Seveda smo takoj šli v akcijo, odvzeli brise celotnemu osebju tega oddelka, vsem bolnikom – in zaznali 15 okužb.
Na začetku je bilo okuženih pet zaposlenih in trije bolniki, kasneje, ob izvajanju nadzornih kontrolnih brisov, pa smo praktično skorajda vsaj dan odkrili vsaj enega ali dva, ki sta bila pozitivna. Tako smo v oktobru v 14 dneh med zaposlenimi imeli 15 pozitivnih na okužbo z novim koronavirusom.
Da bi se lahko povsem izognili okužbam, je utopično; kljub upoštevanju vseh ukrepov je prišlo do tako imenovanega vdora v belo cono, česar nismo pričakovali, kajti pacienti niso kazali znakov okužbe – po nobenih kriterijih. Odkrili smo jih povsem po naključju – in enako je bilo s prvimi zaposlenimi, pri katerih je do prenosov okužbe prišlo v fazi kužnosti, torej prej, preden so zboleli oziroma prej, preden je bilo opaziti znake bolezni. Verjetno se temu 100-odstotno v nobenem primeru ne bi mogli izogniti; slejkoprej se to lahko zgodi in se tudi dogaja – ne le pri nas, ampak tudi povsod drugod.
Zaposleni v bolnišnicah in tudi vseh drugih zdravstvenih zavodih se morajo dosledno držati vseh zaščitnih ukrepov – ne glede na njihovo osebno mnenje ali prepričanje. Vemo, da je kar nekaj ljudi, ki ne verjamejo v zaščitne ukrepe, ki se jim nošenje mask ne zdi smiselno – to je mogoče zaslediti na številnih spletnih forumih – a tako mnenje v bolnišnici nima mesta, ne glede na to, kaj si kdo osebno misli.
Novi koronavirus ni političen virus, ampak povsem »navaden« virus – njegov namen je replikacija delcev. Ko doseže svoj namen, ga ne zanima, ali si »črn« ali »bel«, pomembno je le, da si živ, saj tako lahko poskrbiš za novo replikacijo delcev. Premalo se zavedamo, kako majhen ukrep je pravzaprav nošenje zaščitnih mask na javnih mestih ali kako majhen ukrep je ohranjanje fizične razdalje – v primerjavi s posledicami, ki nas lahko prizadenejo z vsakodnevnim prilivom nekaj 100 bolnikov v zdravstveni sistem.
Če si predstavljate, da vsak dan za COVID-19 zboli približno 2000 ljudi – tako, kot je trenutno – in če domnevamo, da bo zdravstveno oskrbo potrebovalo pet odstotkov teh ljudi, to pomeni, da bo vsak dan na vrata zdravstvene ustanove potrkalo približno 100 novih bolnikov, med katerimi jih približno do tri odstotke potrebuje intenzivno terapijo, zdravljenje z ventilacijo. Če to seštejemo in če vemo, da smo na začetku resne epidemije, ki se je pri nas začela v drugi polovici oktobra, bi bilo res nujno, da so ljudje skrajno ponižni – pa ne pred vlado, NIJZ ali katerimkoli drugim subjektom, ampak pred novim koronavirusom.
V bolnišnici Jesenice je za COVID-19 zbolelo 65 zaposlenih; 15 se jih je že vrnilo v delovni proces, 50 pa jih manjka. Treba se je zavedati, da je delo na COVID oddelku bistveno drugačno, kot je bilo delo na »običajnem« negovalnem oddelku, zato so tudi potrebe po zdravstvenem kadru bistveno večje kot sicer.
Kadra primanjkuje, zaposleni so izčrpani ... Trenutno se pogovarjamo o tem, da bi vsaj del zaposlenih, ki so preboleli COVID in se vračajo iz bolniškega staleža, poskušali vključiti v delo na oddelkih, kjer zdravijo bolnike s COVID-19.
Prostorsko smo močno omejeni. Če v tem trenutku pogledamo naše zmogljivosti: 16 COVID bolnikov imamo na enem oddelku, drugi oddelek, kjer bo lahko hospitalizirano enako število bolnikov, se odpira. Poskrbljeno bo torej za 32 bolnikov – a če Gorenjci začnejo pospešeno zbolevati, bodo prišle v poštev druge možnosti, ki pa jih ni veliko.
Rezervni scenarij vidim, žal, kot scenarij brez zdravstvenih delavcev. Preprosto ni ljudi, ki bi lahko delali drugje, ne le v sklopu obstoječih enot.
Že na začetku smo se z epidemijo spopadli s krepkim pomanjkanjem strokovnega kadra, predvsem na področju zdravstvene nege; ta problem se vleče že kar nekaj let. Poleg tega zaposleni vsakodnevno zbolevajo, pri čemer do okužb prihaja v zunanjem okolju, kajti breme bolezni COVID je na Gorenjskem res ogromno. Ob dodatnem manku 50 zaposlenih lahko rečem, da delamo s skrajnimi močmi oziroma resnično le še na etični pogon.
Govori se o telovadnicah, ki naj bi jih priredili za COVID bolnike – v 21. stoletju je razmišljanje in govorjenje o takšni »rešitvi« težava. Ne le, da nimamo kadra, ki bi lahko poskrbel za te obolele, ampak gre za umik obolelih oseb v zasilne ustanove, kar se mi res ne zdi primerno. Po drugi strani pa je tako zelo preprosto poskrbeti za učinkovito zaščito pred prenosom novega koronavirusa.
Tudi potem, ko bo na voljo cepivo, epidemija ne bo izzvenela. Domnevam, da cepljenje ne bo obvezno – število ljudi, ki se bodo pripravljeni cepiti, pa ne bo omogočilo »čredne imunosti«, kot si to nekateri želimo, ampak bo omogočilo le to, da bo določen del prebivalstva določeno obdobje zaščiten. Potem pa se bodo težave spet začele stopnjevati ...
Pravzaprav bi se vsak posameznik moral zavedati, da je, če z doslednim upoštevanjem zaščitnih ukrepov lahko prepreči eno samo hospitalizacijo pacienta, naredil veliko.
Če pogledamo starostno strukturo naših oskrbovancev na COVID oddelku, gre v resnici za osebe, starejše od 65 let. Če se številni mlajši s tem »tolažijo« v smislu, češ, saj mi bomo pa bolezen premagali brez posebnih posledic, lahko povem primer: gospa brez pridruženih bolezni, stara 60 let, je intubirana že tretji teden.
Če nekdo lahko v svojem egoizmu reče 'To se mene ne tiče, to ni moj problem ...', mu lahko odgovorim: 'Ne, to res ni vaš problem, gre pa za odnos do družbe kot celote.'. Bodimo odgovorni do najbolj ranljivih – do starostnikov, do otrok z oslabljenim imunskim sistemom, do ljudi, ki imajo težave zaradi prebolevanja drugih bolezni ...
Da vse skupaj vendarle ni povsem pesimistično, pa potrjuje podatek, da so le štirje od 60 COVID bolnikov, ki so se zdravili pri nas, umrli – s COVID ali zaradi COVID, večinoma zaradi respiracijske insuficience.
Tako enostavno je in obenem tako težko – ker se preproste ukrepe, ki jih predlaga stroka, banalizira, ker se njihov pomen poskuša minimalizirati, ker »se govori« o virusnih delcih, ki da so manjši od por v tej maski. Treba pa je le zaupati v dobronamernost strokovnjakov, ki o virusu vedo več, kot o njem vem jaz – pa naj bodo ti strokovnjaki iz Slovenije ali iz tujine, kjer vpeljujejo enake ukrepe kot pri nas.
Pri nas stvari, če pogledate številke v zadnjih tednih, uhajajo iz nadzora. Zdravstveni delavci smo v resnici zaskrbljeni – ne to, da bomo zboleli, skrbi nas, da ne bomo zmogli enako dobro poskrbeti za vse.
Moje sporočilo je podobno: če bom s svojim odgovornim vedenjem oziroma upoštevanjem ukrepov lahko preprečila eno okužbo, sem že veliko naredila. Zavedanje vsakega posameznika v tem kontekstu je zelo pomembno za družbeno dobro.
Fotografiji SB Jesenice: Diana Zajec
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
