Da bi v prihodnje znali čim več takih ekstremnih in deviantnih dogajanj in dejanj preprečiti – oziroma jih obvladati, če kljub vsemu pride do njih –, je delovna skupina Ne dopuščajmo nasilja, ki deluje v sklopu Zdravniške zbornice Slovenije, pripravila priporočila, namenjena ozaveščanju, boljši prepoznavi, preprečevanju in ustrezni obravnavi nasilnih incidentov v zdravstvu. Kot je pokazala lanskoletna raziskava med zdravniki in zobozdravniki, so bili nasilnim izbruhom najpogosteje izpostavljeni zaposleni v osnovnem zdravstvu. 

Zdravniška zbornica je z anketo želela izvedeti, koliko (zobo)zdravnikov je že bilo izpostavljenih nasilju in kdo je bil tisti, ki se je v komunikaciji z zdravnikom oziroma v odnosu do njega odzval nasilno; pri tem ne gre le za težave v odnosu zdravnik – pacient (svojec) ampak tudi za mobing v delovnem okolju, ki se lahko pojavlja bodisi med zaposlenimi bodisi ga nad zaposlenimi izvajajo nadrejeni.

Pokazalo se je, da je bilo kar devet od desetih slovenskih zdravnikov bodisi žrtev bodisi priča nasilja v svojem delovnem okolju; več kot 17 odstotkov (zobo)zdravnikov je bilo žrtev fizičnega nasilja. Povzročitelji nasilja so bili najpogosteje pacienti in svojci (71,4 odstotka), pogosto pa tudi sodelavci (31,6 odstotka). Najpogostejši povod za izbruh nasilja nad (zobo)zdravniki je organizacija dela – naročanje in predolgo čakanje v čakalnici (63,9 odstotka), v nekoliko manjšem deležu nasilni odziv narekujejo psihični vzroki (49,4 odstotka) ali zavrnitev neupravičene zahteve po napotnici (36 odstotkov).

Prim. doc. dr. Nena Kopčavar Guček, vodja delovne skupine Ne dopuščajmo nasilja, poudarja, da je varno, strokovno, kakovostno in prizadevno delo mogoče zagotavljati samo v varnem okolju. »V tem okolju se srečujemo z bolniki, ki so prizadeti, zaskrbljeni, prestrašeni in nekateri tudi vedenjsko spremenjeni, zato so stresne situacije in izbruhi nasilja pogosti. Izkušnje nas učijo, da je mogoče nasilje v zdravstvenem okolju pravočasno prepoznati in ga preprečiti. Dve smrti naših kolegov na njunih delovnih mestih sta bila tragična dogodka, ki se ne smeta ponoviti.«

Zdravniška zbornica se zaveda, da je nasilje v zdravstvu postalo resen problem, zato se zavzema za ničelno toleranco do nasilja nad zdravništvom oziroma zaposlenimi v zdravstvu. Le tako bo mogoče zagotavljati strokovno, kakovostno in varno obravnavo pacientov, so prepričani v stanovskem združenju, ki zdravnike spodbuja k takojšnjemu in doslednemu poročanju o nasilnih dogodkih, prizadevalo pa si bo tudi za celovito uvajanje ukrepov za zmanjševanje in odpravo tovrstnih tveganj. (Zobo)zdravnikom bo v prihodnje na voljo sistematično izobraževanje o preprečevanju nasilnih incidentov, ki jih je s pravočasno zaznavo in takojšnjim ukrepanjem mogoče preprečiti.

Od nezadovoljstva do nasilnega vedenja

Sicer pa avtorji priporočil za preprečevanje nasilnih incidentov in okvirnih usmeritev za zaščito zdravništva na delovnem mestu poudarjajo, da je v slovenskem prostoru »mogoče občutiti veliko nezadovoljstva nad zdravniki, kar je pogosto posledica organizacijskih pomanjkljivosti v zdravstvu, medijskih poročanj ter kadrovskih in materialnih primanjkljajev. Nestrpnost in napetost se prenašata v čakalnice na paciente in spremljevalce«. 

Do najpogostejše oblike nasilnega vedenja, s katerim se srečujejo v zdravstveni dejavnosti, pride, ko se bolnik (ali njegov svojec) na očitne ali prikrite dražljaje iz okolja odzove z nasilnim vedenjem. Med takimi posamezniki, ki hitro in neupravičeno vzkipijo, so, na primer, bolniki, ki jih bolezen tudi osebnostno spremeni, osebe, ki imajo znižan prag za frustracijo ali nasilje; zanje so značilni odzivi, ki se kažejo v močnem besu, sprožijo pa jih lahko povsem nepomembni povodi. Taka oseba ima »v afektu jeze lahko zoženo zavest, je zmedena in dezorientirana. Uničuje inventar in prostor, lahko napade tudi koga od zaposlenih v zdravstvu, druge bolnike ali naključno prisotne,« poudarjajo avtorji priporočil.

Na nasilje lahko vplivajo posledice aktualnih danosti slovenskega zdravstva, ki ga zaznamujejo številni organizacijski, kadrovski, logistični in sistemski kratki stiki. Ti se zrcalijo v nedopustno dolgih čakalnih dobah in številnih postopkih, ki pacientu povedo, da nabor pravic, zapisanih na papirju, v resničnosti že dolgo ni več istoveten z zapisanim.

Dejavniki tveganja za pojav nasilja so številni, najpogosteje so vezani na bolnika, kajti veliki večini do napadov v zdravstvu pride s strani bolnikov ali njihovih svojcev. In razlogi? Lahko gre za dolgo čakanje brez pojasnil, za nejasna pravila, prehitevanje vrste v čakalnici, preobremenjeno in številčno nezadostno osebje, medtem ko nasilni odziv pri bolnikih, ki so hospitalizirani, lahko povzročijo stres, povezan z boleznijo oziroma zdravljenjem, prenapolnjeni oddelki, pomanjkanje zasebnosti, izolacija ali, denimo, bivanje na zaprtih psihiatričnih oddelkih, terapija in hospitalizacija brez privolitve. 

V Sloveniji (še) ni rutinskega sistema za zaznavanje in spremljanje nasilnih dogodkov nad zdravniki in zobozdravniki medtem, ko ti opravljajo svoje delo, vendar naj bi se to v prihodnje spremenilo.

Lanskoletna anketa je pokazala, da le devet odstotkov slovenskih zdravnikov nikoli ni bilo izpostavljenih nasilju, medtem ko je pri zobozdravnikih ta delež 25-odstoten. Tveganje za nasilne incidente je največje v službah nujne medicinke pomoči in na urgencah, podobno je pri zdravnikih, ki opravljajo obiske na terenu, ter v službah za obravnavo zlorabe psihoaktivnih snovi in sindroma odvisnosti od psihoaktivnih snovi (alkohol, prepovedane droge, druge psihotropne snovi). 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.